Toyota yaris 1,3 VVTi luna

Toyotin yaris je že v prejšnji generaciji postavil dobre temelje za naslednika. Simpatična in prepoznavna zunanjost je povzročila številne, predvsem ženske, simpatije. Nova generacija je seveda še lepša, bolj skladna, obla in hkrati optično čvrsta. Kratek in zaokrožen prednji del, z značilno masko in gubico na njeni sredini, je videti nežno in prijazno, zadek pa je proti prvi generaciji lepše izveden in opazno bolj masiven. Glede na to, da vsi avtomobili dimenzijsko rastejo, tudi yarisu ni preostalo kaj drugega, čeprav je s 375 centimetri dolžine še vedno eden najmanjših predstavnikov svojega razreda.

Z oblinami in simpatičnostjo nadaljuje tudi notranjost, ki je podedovala osrednje postavljene merilnike z globinskim efektom. Linije armaturne plošče se lepo nadaljujejo v vrata, a plastika je žal povsod trda in naklonjena privabljanju prahu. Tista na vratih pa je, poleg trdote tudi zaradi strukture, neprijazna do komolcev. Bolj navdušujoča kot izbira plastike in natančnost spojev je oblikovna zasnova sredinske konzole. Zaradi imitacije kovine nekoliko razbije sivino in črnino notranjosti, hkrati pa gosti nenavadna in navpično postavljena vrtljiva stikala klime. Poleg teh oči pritegne zanimiva struktura prevlek sedežev in dekorativne vdolbine na njih. Zato lahko glede videza pregled yarisa zaključimo z mnenjem, da je njegova oblika tako zunaj kot znotraj nadpovprečno privlačna, domiselna in prepoznavna.

Pri Toyoti privabljanja kupcev niso prepustili le obliki, temveč so se potrudili zasnovati zelo prostorno in uporabno notranjost. S 3,75 metra dolžine je yaris sicer okoli 25 centimetrov krajši od številnih novih konkurentov, a v notranjosti tega ne boste opazili. Dolga armaturna plošča, skupaj s položnim prednjim steklom, postreže s skoraj enoprostorskim občutkom. Notranja širina daje vtis prostora večjega avtomobila, visoka in kupolasta karoserija pa nad glavami predaj sedečih ponudi kar nekaj centimetrov praznine. Tudi na zadnji klopi se sedi presenetljivo ugodno, pri tem pa je treba višjeraslim povsem izvleči zadnje vzglavnike, sicer jih imajo med lopaticami.

V kolikor bi zadaj namenili prostor otrokom, bi lahko klop pomaknili naprej za 15 centimetrov in tako 272-litrski prtljažnik povečali za dobrih 90 litrov. Prtljažnik ponudi dvojno dno s plastičnimi predalčki, ki pa jih je moč odstraniti in z odsotnostjo trdega pokrova dvojnega dna prtljažnik povečati tudi v globino. Tako pomik kot podiranje zadnje klopi sta izvedena enostavno – s pomočjo ročic na vrhu zadnje klopi. Največja prostornina v zadku, ob prevozu le prednjih potnikov, omogoča 735 litrov praznine, gledano seveda do stropa. Poleg samega ugodnega sedenja in variabilnosti prtljažnega prostora pa velja omeniti nadpovprečno število predalov, ki so razmetani po celi notranjosti in uspejo shraniti res zavidljivo količino vsakdanje krame. No, da vse le ni zlato, velja omeniti cenen občutek odpiranja predalov na armaturni plošči in tudi neosvetljen predal pred sovoznikom, ki pa je pripravno oglate oblike.

Ergonomska urejenost toyote yaris sicer ni problematična, a hkrati tudi ne njena zlata stran. Nenavadnih digitalnih merilnikov s projekcijskim efektom, da svetijo nekje v motornem prostoru, se je moč hitro privaditi. A njihov položaj na sredini ni tam zaradi dostopnosti vsem potnikom. Sovoznik naje ali sploh ne vidi, ali pa vidi popačeno številko hitrosti. Kljub temu, da so stikala klime nenavadna, so povsem enostavna za uporabo. Težje je nežnim rokam premikati položaj osrednjih dveh rež. Še bolj čudno se zdi, da so potovalnem računalniku namenili majhen gumbek ob merilnikih, ki so seveda precej daleč od rok, namesto, da bi upravljanje rešili z obvolansko ročico. Marsikoga utegne zmotiti tudi nastavljanje osvetlitve merilnikov – ki je možno le v eni stopnji in sicer s pritiskom na gumb za nastavljanjem kilometrov, takrat, ko so prižgane luči in so kilometri na skupnem števcu. Povem vam, da tega ne ve kar precej lastnikov novega yarisa, kar seveda pomeni, da zadeva ni najbolj logična. A če postavimo omenjenim pripombam ob bok udobno in ugodno sedenje, dobro preglednost, enostavno upravljanje večine funkcij ter dovolj pregledne merilnike, lahko potrdimo, da se živi vsebini tega malčka nikakor ne godi slabo.

Kratek nosek yarisa je ob odpiranju pokrova motorja postregel z optičnim presenečenjem. Vanj je bil namreč vgrajen že znan 1,3-litrski bencinski štirivalnik, ki pa v motornem prostoru deluje prav majhen. No, saj 1,3 litra ni veliko, a motorček, katerega moč znaša 87 KM, navor pa 121 Nm, oddaja zvok, ki bi ga pripisali večjemu agregatu, ali pa vsaj športni nastavitvi izpuha. Mali veseljak namreč ustvarja frekvenco, ki bolj dinamične voznike kar vabi k živahni vožnji. Pri tem velja omeniti pohvalno obnašanje motorja, ki je v prostem teku zelo miren, z veseljem pa se enakomerno zavrti vse do rdečega polja. Povezava s petstopenjskim ročnim menjalnikom, ob priganjanju omogoča 170 km/h najvišje hitrosti ter pospešek do 100 km/h v 11,5 sekunde. Ročica menjalnika je kljub precejšnji dolžini spodobno natančna in hitra, manj všečen pa je gumijast material njene manšete, ki privlači umazanijo. Poleg prijetnega zvoka in zmogljivosti je dobra stran motorčka tudi poraba, ki se je na testu gibala med 5,9 in 7,6 litra, povprečje pa je znašalo 6,6.

Že prva generacija yarisa je bila zasnovana predvsem za udobno vožnjo in lepo požiranje lukenj, manj pa za športno slalomiranje skozi ovinke. Podobno je tudi pri aktualnem modelu. Podvozje večinoma uspe čvrsto in udobno opraviti s cestnimi neravninami, mehkoba pa prinese nekoliko opaznejše bočne nagibe v ovinkih. A to  čutijo predvsem potniki, saj voznik ob pomoči krmilnega mehanizma dovolj dobro ve, na kakšni meji se nahaja vozilo. Tovrstno obnašanje pa je povsem v skladu z umirjeno filozofijo toyot. Zato pa je yaris veliko bolj všečen pri sproščenih, lahkotnih vožnjah, kjer razveseli z okretnostjo in prijetno voznostjo.

Testni yaris je sodil v vrhnji del ponudbe bencinske motorne palete, oprema luna pa ga je uvrščala v sredino opremljenosti. V osnovi je to pomenilo vse življenjsko pomembne pritekline, vključno s klimo in radiem. Dodatna oprema je prinesla še zadnje parkirne senzorje, katerih smiselnost se mi pri takšnih dimenzijah zdi vprašljiva. Poleg tega je zadek krasila še doplačilna kromirana letev, prtljažni prostor gumijasta podlaga, noge pod potniki pa tepihi. Vse skupaj se je seštelo v skoraj 13.000 evrov končne cene.