Fiat že od nekdaj slovi kot znamka, ki zna izdelati dobre male avtomobile in z njimi pritegniti tako mlajše kot starejše uporabnike. Med avtomobili, ki znajo osvojiti je gotovo tudi novi punto. Ob prihodu na trg so mu dali ime grande punto, ker naj bi pomenil velik korak od predhodnega modela in tudi velik korak Fiata k prenovi znamke. Takoj po prvih predstavitvah je pričel osvajati ljudi s svojo dinamično obliko in nato dokazovati svoje kvalitete. Po kar nekaj letih se je Fiat začel vzpenjati iz rdečih številk. In kaj je tako posebnega na tem malčku? Da bi izvedeli, smo preizkusili različico s povsem osnovnim motorjem in opremo Blue & Me.
Zunanjost
Fiatov punto je eden redkih malih avtomobilov, ki zna z obliko res očarati. Kar preko 4 metre dolga karoserija je zasnovana izrazito dinamično, skladno in prepoznavno. Prednji del izraža najbolj dinamičen obraz med konkurenco. S svojimi zanimivimi lučmi in masko vzbuja asociacije na maseratijev kupe, kar je nedvomno uspela poteza za tovrsten ljudski avto. S strani je opaziti klinasto linijo in zelo lepa ogledala, ki so jih oblikovali po zgledu na športne kupeje. Zadek prinese mišičasto širok zaključek bokov in visoko nameščene luči. Te so sicer že od nekdaj značilne za punta, a hkrati zaradi ostrih karoserijskih prelomov dajejo v mraku vtis podoben prejšnji generaciji Fordovega focusa. V vsakem primeru pa je zunanjost punta dovolj tipično uspel italijanski oblikovalski izdelek, da uspe šarmirati širok spekter potencialnih kupcev.
Notranjost
Podoba zgodba kot na zunanjosti se ponovi tudi v notranjosti. Čeprav so linije povsem nove vendarle avtomobil kmalu sporoči pri kateri znamki je doma. Skladne poteze armaturne plošče ne vsebujejo veliko oblin, pač pa predvsem geometrične in prečiščene poteze. Zelo pozitiven vtis zna narediti barvna usklajenost plastične dekoracije, sedežev in vratnih oblog. V testnem primeru sta se namreč lepo prepletali črna in peščena barva, kar je dajalo vtis umirjene elegance in zaradi svetlih tonov tudi prijetne bivalnosti. Očem prijeten detajl je celo sam znak punta, ki se pojavi pred sovoznikom, manj uspešno oblikovana pa se zdi nekoliko pusta grafična podoba merilnikov.
Prostornost
Izrazito povečanje zunanjih mer je novega punta uvrstilo med največje predstavnike svojega razreda. Kar 403 centimetre dolga karoserija mora kljub svoji športni speljanosti linij tudi v notranjosti ponuditi dovolj prostora. In v resnici je tako. Brez težav se sedi tako na sprednjih sedežih kot na zadnji klopi. Drug za drugem lahko namreč sedijo celo osebe velike preko 185 centimetrov. Na voljo jim je kar nekaj odlagališč, pri čemer se zdi nenavadno, da je žepek na hrbtiščih prednjih sedežev nameščen le na sovoznikovi strani. Med pripombami bi omenil, da sta predala v vratih sta preveč ozka, predal pred sovoznikom pa sicer dovolj velik, a brez ključavnice in osvetlitve.
Prtljažnik
Za širokimi prtljažnimi vrati se nahaja precej lepo obdelan 275-litrski prtljažni prostor. Svojo uporabnost izkaže s precejšnjo višino, ki gre predvsem na račun kompleta za krpanje pnevmatik namesto rezerve. Če boste na zadnjih vratih iskali gumb ali ključavnico za odpiranje, lahko to počnete v nedogled. V prtljažnik se po že znani navadi marsikaterega italijanskega avtomobila (zaščita pred krajami v mestnem prometu) dostopa s pritiskom na gumb v notranjosti ali s pomočjo gumba na ključu. V primeru, da na zadnji klopi nimate potnikov lahko prostornino s pomočjo zlaganja po tretjini deljive zadnje klopi povečujete vse do 1030 litrov.
Ergonomija
Na področju voznikovega počutja in upravljanja punto ne preseneča. Prednja sedeža nista le lepa, ampak ponudita dobro sedenje in dovolj bočne podpore v ovinkih. Ugodnega položaja za volanom si ni težko nastaviti in tudi večina komand je logično nameščenih ter dosegljivih. Merilniki so sicer dobro berljivi, a kot sem že omenil, bi lahko bili še kaj lepši. Zanimiva se zdijo elegantna stikala na levi strani armaturke, ki poleg za nastavljanje funkcij luči zajemajo tudi številne individualne nastavitve, ki jih vsebuje paket »Moj avto«. Omeniti velja še potovalni računalnik s precejšnjim številom podatkov. Testni punto pa je bil opremljen tudi s tehnologijo Blue&Me, ki jo je Fiat razvil skupaj z Microsoftom. Poleg možnosti priklopov zunanjih naprav preko USB vtičnice je nudila tudi bluetooth telefonijo in glasovno upravljanje nekaterih funkcij. Za upravljanje z radiom pa so poskrbeli tudi enostavni gumbki na volanu. Punto je torej tudi na področu počutja naredil opazen korak naprej.
Mehanika in zmogljivosti
Medtem ko videz in oprema tega nista izdajala, se je pod motornim pokrovom testnega punta nahajal povsem osnovni 1,2-litrski bencinski motor z zgolj dvoventilsko tehniko. Gre za dobro znan Fiatov izdelek, ki pa še nikakor ni za v pokoj. 65 KM in 102 Nm navora sicer nista podatka, ki se bi skladala s športnim videzom, saj namigujeta na bolj mestno in primestno uporabo, kot na potovanja. No, preko 155 km/h kolikor punto premore drveti tako ali tako naj ne bi vozili, tistih 14,5 sekunde za pospešek do stotice pa je podatek, ki namiguje, da je za prehitevanja potrebnega nekaj več prostora. A ker govorimo o osnovnem motorju, se vendarle ne zdi, da bi bil punto z njim podhranjen. Je pa res naklonjen predvsem lagodni vožnji, kakršno podpira tudi lahkotna ročica petstopenjskega ročnega menjalnika. Ob razumevanju, da ta strojček prestavlja punta, ki ni več ravno mali avtomobil, pa nas razveselijo njegove druge lastnosti – je namreč zelo miren in tih, pospešuje zvezno in v vsakodnevni uporabi deluje tudi skromno. Testno povprečje se je namreč ustavilo na 6,9 litra. Med različnimi slogi vožnje je bilo skoraj nemogoče doseči porabo osmih litrov, prav nič nemogoče pa se ni bilo peljati s petimi litri in pol. No, če bi še kaj spremenil – odrekel bi se odpiranju pokrova rezervoarja za gorivo s ključem.
Vožnja
Medtem, ko oblika punta izrazito namiguje na športnost in daje nekakšen »mačo« vtis, je vožnja z njim precej drugačna. Svoje seveda prispeva osnovni motor, a tudi sicer se zdi, da je upravljanje izrazito lahkotno, nežno in precej naklonjeno ženskim uporabnicam. Dvostopenjski servo volan je v funkciji »city« tako mehek, da bi ga verjetno lahko vrtel dojenček. Čeprav se ta funkcija samodejno izklopi nad 40 km/h pa še vedno ostaja vtis, da bi bilo zaželeno čutiti več informacij s cestišča. Mehka naravnanost vozila, kljub 15-palčnim kolesom, prinese lepo voznost saj je podvozje udobno, mehko in lepo prestreže udarce s podlage. Kljub zanesljivi legi na cesti in dovolj neposrednem volanu, pa to prinese rahle žrtve na področju vodljivosti, oziroma vračanja občutkov s ceste k vozniku.
Zaključek
Testni punto je sodeč po mehaniki un udobnosti podvozja kazal namen osvajanja bolj umirjenih kupcev, ki pa se radi razvajajo z bogato opremo. Tako mu ni manjkalo prav nič bistvenega. Če upoštevamo, da je moč petvratno različico z osnovnim motorjem dobiti za 9.700 €, je imel testni primerek za kar 2.643 € dodatne opreme – tako je vseboval kompletno elektrifikacijo, klimo, radio s CD- predvajalnikom, paketa tehnologij Blue&Me ter Moj avto, potovalni računalnik, 6 zračnih blazin in še zajeten kup v vsakdanu potrebnih malenkosti. Poleg cenovne dostopnosti bo verjetno veliko vlogo pri odločanju odigrala predvsem estetska komponenta. Oblika in lično urejena, barvno usklajena notranjost namreč pozitivno odstopata od povprečja konkurence.
