Audi A3 sportback 1,9 TDI attraction

Audi A3 je bil že v prvi generaciji skladen in všečen avtomobil. V drugi je pridobil še bolj dinamične poteze. Model Sportback, ki je nasledil petvratnega A3 odstopa od trivratnega modela po športno-karavanski obliki zadka, ki so jo pri Audiju opredelili kot Sportback. Navzven do drugega strešnega stebrička deluje enak navadnemu A3. To pomeni prepoznaven prednji del z orjaško masko in blago vzpenjajoče, visoke boke. Streha se v primerjavi s trivratnim modelom proti zadku podaljša, za bočnimi vrati pa se nahaja še po eno steklo na vsaki strani. Sam zadek je bolj navpično odsekan in ima povsem drugačen videz. Spremenjena je oblika luči, ki spomni na karavan A4, lepo pa je izveden tudi izrez prtljažnih vrat, ki je nekoliko vgreznjen. V osnovi je oblika čista, preprosta in tipično Audijevo masivna. V testnem primeru je bila odeta v črno barvo in posajena na navadna platišča z dolgočasnimi pokrovi, manjkali sta tudi prednji meglenki. Glede na to, da smo že preizkusili bolj bogato opremljen in barvno zanimivejši model, je ta, z opremo attraction, deloval nevpadljiv, če ne celo reven. Za nekaj dekoracije sta poskrbela le doplačilna aluminijasta strešna nosilca.

Podobna zgodba se je ponovila v črni notranjosti, ki pa so jo na srečo popestrili aluminijasti dodatki in kromirani detajli. Čeprav navidezno prestiž ni bil izstopajoč, je povsem v Audijevem slogu navdušila natančna, čvrsta in prefinjena izdelava. Tudi materiali so delovali kakovostno izbrani. Oblika armaturne plošče pa sodi med elegantneje zasnovane izdelke. Glede tega se sportback tudi v povsem osnovni opremi oddaljuje od povprečja. Klasične poteze notranjosti, visoki boki in nizka stekla ter masivna plastika, ki obroblja potnike, dajejo občutek trajnosti, varnosti in resnosti.

Na prednjih sedežih se zelo dobro sedi. Prostora ne zmanjka v nobeno smer. Načeloma je dovolj prostora za glave in noge tudi na zadnji klopi, a tja le ne spravljajte več kot dve odrasli osebi, saj bo tretji tako ali drugače moral kolena tiščati v trda plastična hrbtišča sedežev. Čeprav predalov ni malo, bi jih vendarle lahko bilo še več - še posebej zadaj, kjer manjkajo celo žepki na hrbtiščih sedežev. A audiji pač niso večnamenski avtomobili za prevažanje krame.

Bolj zadovoljni kot z odlaganjem drobnarij po kabini, bodo potniki v A3 sportbacku s prostornino in kakovostno obdelavo prtljažnika. Pod trdo polico se v osnovi nahaja 350 litrov prostora. S podiranjem naslonov (po polovici deljive) klopi, pa je prostornino moč povečati do maksimalnih 1120 litrov. Žal hrbtna površina podrtih naslonov ni poravnana z dnom prtljažnika.

Ergonomija, oziroma upravljanje voznika z avtomobilom in potrebnimi komandami, je področje, ki ga pri Audiju že dolgo obvladajo. Nastavitve sedeža in volana so dovolj pestre, da se za vsakega najde ugoden položaj. Od merilnikov, preko ročic, do stikal na sredinski konzoli – vse je na svojem mestu in deluje uporabno. Upravljanje je neproblematično. A ko gremo korak dalje – k uporabnosti - naletimo na zamere. Tako se zdi nesmiselno, da je treba pri avtu za 5 milijonov doplačati za usnjen volan in držalo za pijačo. Doplačilni naslon za roke pa lahko vnovično nastavljate vsakokrat, ko potegnete ročno zavoro. Moteče je samodejno zaklepanje vozila, ki ob odpiranju katerihkoli vrat ne odklene celega vozila temveč le tista vrata. Manjkajo tudi precej samoumevne stvari: predala pred sovoznikom ni moč zakleniti, v senčnikih so neosvetljena ogledala, zadnji sredinski vzglavnik je nenastavljiv. Doplačilni radio s CD prevajalnikom, ki vas stane 160 tisočakov, je brez daljinskega upravljanja, ki ga najdemo že pri večini malčkov. Čeprav Audi pomeni v latinščini prisluhni, se je zgodilo, da smo zaman poslušali radio, saj si je ta zaželel dobri dve uri pavze. V temi, na potovanjih, si boste zaželeli bralnih lučk, saj je moteče ko sopotnik s pomočjo velike stropne luči pregleduje zemljevid. Pa pri tem še nismo našteli stvari, ki bi jih vsaj pri prestižnem avtomobilu pričakovali – recimo tempomat, potovalni računalnik, zračne reže za zadnje potnike (imata jih celo golf in octavia), žepke na hrbtiščih sedežev in še kaj. Po naštetem se ponovno postavi vprašanje merila za prestiž.

Nekoliko otožno smo si pogledali poglavje videza in opreme ter uporabnosti – na teh področjih osnovno opremljen audi A3 sportback pač ne deluje kaj posebej prestižno. Pa si poglejmo še mehaniko. Kljub temu, da je bil tudi motor v testnem audiju bolj ljudske sorte, saj ga srečujemo v številnih volkswagnih, škodah in seatih, je bil dobro kultiviran. Čeprav je 1,9-litrski TDI dokaj daleč od Audijevega gesla »prednost je v tehniki«, je vendarle hvaležen strojček. S časom so uspeli njegovo robatost precej učinkovito zadušiti. Še vedno se glasno zbudi v življenje, a ogret deluje znatno lepše. Zveznost teka in hrup se zdijo občutno boljši, kot smo jih bili pri tem motorju vajeni kdaj prej. Tudi tistih 105 KM in 250 Nm navora se izkaže za učinkovite v kombinaciji s petstopenjskim menjalnikom, ki mu streže lepo natančna ročica s hitrimi ter kratkimi gibi. Skoraj 190 km/h najvišje hitrosti in 11,5 sekunde za pospešek do 100 km/h tudi nista ravno »počasna« podatka. Tudi dejanska vožnja je lahko živahna, kakor dolgo avtomobil ni polno obremenjen. Ko je bilo potnikov več ali če je pot vodila navkreber, se je pri 2000 vrtljajih motor prav grdo stresel in vibracije so se prenesle po armaturni plošči. Za to zoprno hibo pa se je oddolžil s tradicionalno varčnostjo. Tako je povprečna poraba znašala ugodnih 6,6 litra. Obremenitve ali hitra vožnja, so pomenile porabo tik pod 8 litri, lagodna relacijska vožnja pa je zahtevala le 5,2 litra. Poraba glede na zmogljivosti je vsekakor vrlina tega motorja.

Bolj kot osnovni dizelski motor v A3 sportbacku prepriča res dobro podvozje. To je uglašeno na zelo uspel kompromis med udobjem in športno čvrstostjo. Avtomobil lepo in brez čričkov ali zvijanj požira luknje na makadamu ali slabih cestah. Med hitro vožnjo se nič kaj ne nagiba in deluje zanesljivo, lepo vodljivo in varno. Ob pretiravanjih je moč lepo »prebuditi« zadek, ki kontrolirano zdrsne. Za varnost v takem primeru  poskrbijo eletronska pomagala, ki vozilo učinkovito stabilizirajo. Volanski mehanizem natančno prenaša voznikove ukaze in tudi dovolj dobro da vedeti o stanju podlage. Na področju uglašenosti vožnje pa tudi v osnovnem paketu audi stopi med prestižneže, saj daje prijeten občutek zanesljivosti in kvalitete.

Audi A3 naj bil nekaj več kot golf ali seatov leon, s katerima si deli mehaniko. Res je že v osnovi dober avtomobil, ki je v veliko stvareh nad povprečjem. A biti nadpovprečen še ne pomeni biti prestižen. Cena prestiža ne more biti le v krogcih, lepi izdelavi, materialih in odličnem podvozju. Ne bi nas smele ganiti nepotrebne igrače v sodobnih avtomobilih, saj sportbacku ni manjkalo nič drastičnega, navsezadnje je imel za dobrih 350.000 dodatne opreme. A poleg drobnarij, ki jih srečamo v pol cenejših avtih, je manjkal občutek, da je bolj plemenit, dražji in občutno boljši od golfa. V konkurenci BMW serije 1, alfe 147 in mercedesovega B-razreda bi takšen namreč ne deloval primerno imenu znamke Audi. A3 je že v osnovi dober avtomobil. To je res. A nakup avtomobila znamke, ki naj bi nekaj pomenila, v povsem oskubljeni izvedbi in z ljudskim motorjem pač ne deluje navdušujoč. 5,4 milijona tolarjev le ni malo!