Audi A1 1,4 TSI ambition

Ob predstavitvi audija A1 se je zelo močno zdelo da želi Audi pozabiti na svoje pretekle majhne avtomobile, kot sta bila nekoč Audi 50 in kasneje revolucioarni A2. Tokrat namreč niso želeli biti ljudski (50) ali eko (A2), želeli so ogroziti minija na prestolu športnih malčkov. Zato so se z najavljanjem prihoda A1 res zelo potrudili - s strašanskim poudarjanjem vrhunskosti so razlagali vsako njegovo linijo. Skrivanja je bilo konec in končno se je rodil novi mali audi. Nekaj mesecev za tem pa je zapeljal tudi na test. Je "mini killer"? Morda "mito killer"? Ali "DS3 killer"? Ne. Je audi! In to naj bi pomenilo dovolj.



Zunanjost

Oblikovalcem je uspel všečen, skladen primerek tri-vratnega avtomobila, usklajenega z oblikovanjem znamke. Torej ni šlo mimo konzervativne zadržanosti in poudarjanja ravnih linij. S strani so visoki boki in lepa 16-palčna doplačilna platišča ustvarili občutek čvrsto na cesto posajenega malčka. Velika prednja maska in prisekana žarometa so ustvarili odločen, rahlo zloben pogled. Zadek, ki glede nabuhlosti spominja na prvega A3, pa je bil še najlepši ponoči. Oblikovnih presežkov minija, mita ali DS3 Audijevi oblikovalci niso dosegli – vsaj v primeru A1, kot je bil tesni. Vseboval ni namreč tistih ključnih elementov, ki so jih pred prihodom najbolj oznanjali – strešnega loka v barvi aluminija in značilnih prednjih LED luči. Posledično je videz testnega audija A1 opazno zaostajal za potencialom, ki ga omogoča bolj globok poseg v denarnico. Recimo do takšne kombinacije kot smo jo spoznavali ob predstavitvi. Osnova je skladna, možnosti za nadgradnjo pa pestre. Saj menda že poznate filozofijo Audija – za doplačilo je vse mogoče.

Notranjost

Tudi v notranjosti A1 si lahko omislite malo morje individualnih posegov. Celo barve. Teh v testnem primerku ni bilo. Pripeljal je iz črno-belega filma, kar pa se je navsezadnje skladalo z njegovo resnostjo in splošnim pojmovanjem, da naj bi športnost simbolizirala črna notranjost ter aluminijaste dekoracije. Vse to je A 1 imel. A ne le to. Že brez doplačila je vključena odlična natančnost izdelave, ki daje občutek kompaktnosti in zanesljivosti. Tudi izbor plastik ter delovanje stikal in vrtljivih gumbov je nad nivojem konkurence. Vratni paneli oblikovno lepo prehajajo v armaturno ploščo, linije vseh treh naslonov za roke so podobne, na pragih pa sta aluminijasti letvi. A z izjemo lepo oblikovanih vratnih kljuk in zračnih rež, tudi v potniškem prostoru ni bilo najti kakšne nadpovprečne oblikovne domislice, s kakršnimi briljira mini. Skladne linije, lepa in dobra športna sedeža (oblazinjenje »hertzklopfen« pospeši utrip kvečjemu komu, ki  je »farbenblind«), pregledna instrumentna plošča ter zelo dober volanski obroč morajo zadoščati za ljubezen na prvi pogled.

Prostornost

Audi A1 ne želi biti prvi avto v družini. Želi biti okreten mestni sopotnik za dame in damice ali pač uživaška igračka za gospode in gospodiče. Pričakovati od njega obilje prosta bi bilo utopično, saj tega ne dobimo v presežkih v nobenem modelu te znamke. A1 je dimenzijsko premajhen, da bi ga kupovali zaradi prostora na zadnji klopi. Sedenja tam ne bo vesel kdo drug kot dva otroka ali potrpežljiva odrasla manjše rasti – streha je nizka, po sredini pa kabino prečka zajeten tunel. Tudi višina vzglavnikov in ukrivljenost stropa odklanjata visokorasle. Toliko bolje pa se sedi spredaj, kjer bi težko našli kakšno drastično prostorsko pripombo. Prostora je ravno prav, da vas kabina objame in pripomore k občutku zlitja z avtomobilom.



Prtljažnik in odlagališča

Po modelih z oznako Q se zgleduje oblika prtljažnih vrat – zarezana je namreč okoli zadnjih luči, a sama odprtina vendarle ni tako velika – je pa povsem poravnana z notranjo širino. 270 litrski prtljažnik v audiju A1 je zgledno lepo obdelan in pravokotne oblike. Pokrov dna je moč postaviti na dve višini – kar omogoča večjo globino prtljažnika ali pa dvojno dno in poravnano površino s podrtimi hrbtišči zadnje klopi. Slednje pride prav pri izkoriščanju maksimalnega 920-litrskega volumna, a pri tem nekoliko neugledno zgleda pena izpod sedal zadnje klopi. Potniški prostor audija A1 ponudi predala ob zadnji klopi, v vratih, v sredinskem naslonu za roke, vdolbini za pijačo pred prestavno ročico ter neosvetljen(?!) predal pred sovoznikom.

Ergonomija

V času, ko osvetlitev igra bistveno vlogo pri dizajnu avtomobilov so pri Audiju z njo zelo skoparili. Tudi bralnih lučk v A1 ne boste našli. Niti osvetljenih ogledal v senčnikih. Pa pravijo, da je namenjen tudi ženskam? Če se boste z njim hitro vozili, bosta zadaj sedeča po stropu zamen iskala ročaja, namestili pa so ju nad oboje vrat – torej tudi na voznikovo stran. Ljubitelji sodobne povezljivosti se bodo čudili, zakaj Audi vztraja pri SD karticah, ko že vsi drugi ponujajo USB priklope. Naštete pripombe pa so prav vse, ob kar bi se lahko obregnili na področju ergonomije. Vse ostalo je ponovno odlično. Vsako stikalo je na svojem mestu, informacije med merilniki in nad sredinsko konzolo so podane logično in pregledno. Prednja sedeža sta zelo dobro oprijemljiva in izdatno nastavljiva. Ravno tako volanski obroč. Položaj za vožnjo je zgleden, tudi preglednost je dobra, le simpatično oblo notranje vzvratno ogledalo je eno manjših, kar jih boste našli v avtomobilih. Način nastavljanja zračnih rež in reguliranja pretoka skoznje pa je ena boljših domislic tega avtomobila.



Pogonski sklop in poraba

1,4-litrski bencinski štirivaljnik, s turbinskim polnilnikom in oznako 1,4 TFSI, premore 90 kW (122 KM) in 200 Nm največjega navora, ki je na razpolago med 1500 in 4000 vrtljaji. Motor je nedvomno dober izdelek. Po zagonu s klasičnim ključem (tehnična naprednost bi lahko pomenila tudi zagon z gumbom) se mirno zbudi v življenje in svoje delo opravlja kultivirano. Zaradi dobro razporejenega navora se zvezno zavrti do rdečega polja in pri tem oddaja hropeč zvok, značilen za prisilno polnjenje. Zmogljivosti so suverene, a ne izrazito športne – najvišja hitrost znaša 203 km/h, pospešek do 100 km/h pa 8,9 sekunde. Veliko veselja vozniku pričara hvale vredni 7-stopenjski dvosklopkovni robotizirani menjalnik S-tronic. S samodejnima režimoma delovanja D (običajnim) in S (športnim) ter z ročnim sekvenčnim prestavljanjem zadovolji večino zahtevnih. Prestavni ušesci za volanom sta le še pika na i. Medtem, ko je režim D splošno uporaben, se S priporoča za hitro vožnjo in gorske prelaze, moteč pa je v mestu, kjer vztraja in vztraja brez prestavljanja. Audi A1 je s tem motorjem lahko varčen ali požrešen – povprečja so segala od 5,8 do 12,2 litra, na koncu pa smo izmerili skupno povprečje 8,2.

Vožnja

Odlična lega na cesti, z rahlim siljenjem preko prednjih koles, lahkotna igrivost dinamične vožnje in občutek kompaktnosti upravičijo pojem športnega malčka. Serijsko športno podvozje, vgrajeno v audi A 1 z opremo Ambition, je zlahka kos motorizaciji, zagotavlja odlično vodljivost in še vedno solidno udobje. Slednje je žrtvovano na slabih podlagah, kjer je audi A1 bolj grob od DS3 ali mita, a še vedno prijaznejši od minija. Kompaktna karoserija in zelo dobra dobra zvočna izolacija ustvarita varljivo dojemanje hitrosti, zaradi česar ste zlahka prehitri.

Zaključek

Audi je z modelom A1 vskočil v igro prestižnih, športnih malčkov, ki jo je prvi začel mini, dopolnila pa mito in DS3. Dirkaških občutkov minija in detajlov njegove notranjosti ne doseže, za modnost DS3 mu manjka francoskega šarma, za seksipilnost mita pa italijanskega občutka za oblikovanje. Res ne zagovarjam, da je avto igrišče napolnjeno z vso možno elektroniko, a pri žarnicah in opremi so Nemci očitno bolj skopi od Gorenjcev. To pa ne okrni dejstva, da je A1 res dodelan izdelek, z zelo uigrano mehaniko ter nesporno kakovostjo izdelave in materialov. Je tipičen audi. Cena za to pa ni majhna. Brez dodatne opreme je testni A1 1,4 TFSI ambition stal 22 tisočakov, s trinajstimi nič kaj eksotičnimi doplačili vred pa 26.179 €.