Volkswagen caravelle 2,5 TDI DMR

Navzven je Volkswagnovo caravello nemogoče zgrešiti. Vse poteze se izrazito naslanjajo na preteklo generacijo in tako je, podobno kot pri golfih, laikom skoraj težko opaziti bistvene razlike napram pretekli generaciji. Pri Volkswagnu je pač design pazljiva evolucija in ne revolucija. Preprosta, čista in oglata oblika testnega primerka je po zaslugi 5,3 metra dolžine, preko 1,9 metra širine in višino skoraj 2 metra, delovala kar impresivno in tudi elegantno. V kontrast zrcalno srebrni barvi so bila zatemnjena stekla. Avtomobil je tako deloval precej uglajeno in poslovno. Njegova pozicija pa je med povsem običajnim transporterjem in luksuznim multivanom. A navzven so razlike precej težko opazne.

Tudi notranjost carevele ne preseneti z oblikovnimi pogruntavščinami. Tradicionalna, oglata in oblikovno preprosta oblika naj bi bila v službi funkcije. Pa vendarle bi se nekaj malega oblin ali barv. kar prileglo. Črni plastiki namreč delajo družbo sive tkanine, vse skupaj pa je videti umirjeno. V vsej tej priročni in uporabni konzervativnosti pa navduši osvetljava nad tremi vrstami sedežev, ki deluje kar nekako letalsko. Za enega redkih oblikovnih detajlov, ki izstopajo, poskrbi modro osvetljeni napis caravelle, nad lučko, ki osvetli prag pod prednjimi vrati.

Čeprav caravelle oblikovno ni kakšen poseben biser, je logika povsem jasna – zadovoljiti mora potrebo po prevozu osmih odraslih potnikov in njihove prtljage. Tako se ne glede na izbrani sedež sedi dobro. Prostora je več kot dovolj v vse smeri, dostop v drugo in tretjo sedežno vrsto pa je mogoč le skozi desna bočna vrata – na levi jih namreč ni. Prednja sedeža postrežeta vsak s svojimi kapitanskimi nasloni za roke, ki so temeljito nastavljivi po naklonu. Pestre nastavitve omogoča tudi nastavitev ledvene opore in sedi se res dobro tudi na dolgih poteh.

V drugi vrsti  je nameščena dvosedežna klop in na desni sedež, ki s pregibom omogoča dostop v tretjo vrsto, kjer se nahaja tri-sedežna klop. Čeprav je sedenju na kateremkoli od sedežev težko očitati kaj bistvenega z izjemo nemške trdote, bi vendarle lahko predvideli še kakšen pomik sedežev, če ne že vzdolžen pa vsaj po naklonu. Edina opcija poleg fiksnega položaja je preklop naslonjala. A pri tem lahko zložite naslona obeh klopi, stranskega sedeža pa ne. Za odstranitev stranskega sedeža potrebujete kar precej moči. Za zadnjo klop pa sta potrebni dve osebi.

Za skoraj štiri decimetre podaljšana  medosna razdalja prinese veliko prostora tudi v zadku, ki že v osnovi nudi bistveno večji prtljažnik od navadne caravelle. Tokratni testni avtomobil je imel med dodatno opremo tudi samodejno zapiranje vrat – no samodejno do tiste mere, da ste vrata priprli, nato pa jih je stisnilo k tesnilom. Če lahko rečemo, da je prtljažni prostor velik, potem bi si zaželeli precej večji predal pred sovoznikom, ali kakšen drugi zaprti predal. Teh je namreč premalo. Prednja vrata imajo po dva velika odprta odlagališča, eno večje odlagališče je še na vrhu armaturne plošče, a to je bolj ali manj tudi vse. Zadnji potniki bi si zaslužili kakšen predal, pričakovali bi lahko predale pod sedeži, v dnu ali pod stropom. Verjetno bi ne bila prevelika želja tudi kakšna plastična mizica na hrbtiščih sedežev. A očitno se je treba sprijazniti, da je caravelle še vedno le tovorna mula in ne luksuzen potovalnik.

Ergonomsko gledano je volkswagnov minibus predvidljivo izveden – večina potrebnih stvari je pri roki, preglednost okoli vozila je po zaslugi velikih stekel in ogledal dobra, na zadku pa so nameščeni še parkirni senzorji. Voznikov položaj za volanom je precej bolj podoben osebnim vozilom, kot je bil v preteklih generacijah. Merilniki so pregledni, upravljanje s tempomatom enostavno, razveseli pa tudi dobro ozvočenje in kar tri-kanalna samodejna klimatska naprava. Potniki v drugi sedežni vrsti si jo lahko nastavljajo s pomočjo gumbov na stropu, poleg zračnih rež in bralnih lučk nad drugo vrsto so slednje nameščene tudi nad tretjo vrsto. Če je bilo do tu vse vredno pohvale pa sedaj sledi še nekaj graj – pri vseh lihih prestavah prestavna ročica zakriva gumbe klime, ročna zavora bi lahko bila nameščena višje, pri takšnem avtomobilu bi že lahko pričakovali tudi potovalni računalnik, vsekakor pa prikaz zunanje tempetarure.  A kljub slednjim pripombam, se je caravelle izkazala s prijetno bivalnostjo, enostavno uporabnostjo in predvsem prostornostjo.

Prednji del testne volkswagen caravelle je gostil že preizkušeni petvaljni turbodizel, ki premore 131 KM in 340 Nm največjega navora pri 2000 vrtljajih. Kombiniran je s šeststopenjskim ročnim menjalnikom , ki bi ga bila vesela večina osebnih avtomobilov. Kratka ročica ob volanu ima namreč hitre, natančne in kratke gibe. Tako je moč prav uživaško prestavljati in s tem dosegati tudi dobre zmogljivosti. Prve tri prestave so res po tovornjaško kratke, zadnje tri pa potovalno dolge. Motor oddaja tudi prijeten grgrajoč zvok petvaljnika, ki pa bi lahko bil tišji. V večini primerov je caravelle suvereno zmogljiva. Tovarna za ta, preko dve toni težek minibus obljublja najvišjo hitrost 168 km/h in pospešek do 100 km/h v 15,3 sekunde. Šele pri polno otovorjenem avtomobilu in po serpentinastih cestah bi prišla do izraza potreba po močnejšem motorju, vse ostalo ta povsem zadošča. Sploh, če upoštevamo, da se je na testu povprečna poraba gibala med 8,9 in 10,7 litra, s končnim povprečjem 9,8.

Glede na obilne zunanje dimenzije caravelle razveseli s čvrsto lego na cesti in dobrim občutkom na volanu, ki bi ga bil vesel marsikateri osebni avtomobil. Tako tudi precej hitre vožnje niso problem. Velika masa se uspešno spopada tudi s sunki bočnega vetra na avtocestah, pazljiv pa je treba biti predvsem pri tesnih manevriranjih, saj je drugi kolesni par že precej za vami. Podvozje je uglašeno na udobje, a plavanja ni toliko, da bi poslabšalo lego na cesti.

Visok in pregleden položaj, kombinacija prostora, opreme, dovolj zmogljivega motorja in hkrati prijetne voznosti, so atributi, ki omogočajo nenaporno premagovanje kilometrov s VW caravello. Tako se v navadnih avtomobilih skoraj ne zavedamo, kako prijetno je lahko življenje v navidezno okornih minibusih. In carevelle je pri teh ena najbolj preizkušenih ter uporabnih opcij. Testna različica je že v osnovi stala 8,2 milijona, s kar nekaj dodatne opreme pa kar 9,6 milijona tolarjev. Nič kaj veliko skupnega nima z dizajnom, a veliko s praktičnostjo.