Ob imenu Honda ljudje pomislijo na različne stvari – na avtomobile, motocikle, formulo 1 in še kaj. Vsekakor pa je to ime, ki v svojih genih vsebuje veliko temperamenta, sodobne tehnike in posebnega značaja. Civic je avtomobilski predstavnik te znamke, ki je bil širši množici vedno najbližje. Zdi se, da je v aktualni generaciji še posebej blizu tistim, ki sebe vidijo v filmu »Hitri in drzni«, saj je skoraj dobesedno videti kot avtomobilski izstrelek. Morda bi mu zatoo hitro pripisali kakšen značilno visoko vrteči in naviti bencinski motor. A naš testni primerek je imel vgrajen 2,2-litrski turbodizel. Torej motor, ki smo ga že pri testu accorda kovali v zvezde. In tudi civicu se izjemno poda!
Zunanjost
Testna honda civic je nosila oznako Type-S, kar ji je dajalo športen prizvok, a ne zaradi motorjev, temveč zaradi oblike. Ni imela petero temveč troje vrat. V glavnem pa je slabega 4,3 metra dolga klinasta in futuristična silhueta enaka pri obeh modelih. Enake so tudi druge značilne poteze, kot so luči preko celega prednjega dela oziroma preko celega zadka, lepe, a za uporabo zelo trde kljuke in nenavadno veliko zadnje steklo, ki je na spodnjem delu prelomljeno v obliki spojlerja ter podaljšano proti odbijaču. Ravno omenjeni prelom prinese prečno letvico, ki pa kar opazno zmoti preglednost nazaj. Športnost testnega civica je že na daleč poudarila strupeno rdeča barva, ki so jo dopolnjevale temno sive plastične obrobe spodnjega dela karoserije in blatnikov. Pod nabitimi blatniki so se vrtela lepa 17-palčna platišča, zadek pa sta krasili dve trikotni izpušni cevi. Civic je bil videti kot bi ga sneli iz kakšne računalniške igrice. Vsekakor kar preveč futurističen in agresiven, da bi si ga kakšna umirjena znamka upala spraviti v prodajo. Pričakovali bi ga od ljudi, ki na avtomobile ne gledajo racionalno in pri Hondi očitno so takšni. Zato civicu oblikovno, z izjemo preveč plastičnih zadnjih luči, lahko namenim le pohvale!
Notranjost
Kar preveč pogosto se dogaja, da zunanjost obljublja več, kot ponudi notranjost, ali pač obratno. Pri civicu je zgodba za potnike in opazovalce usklajena. To pomeni, da boste v notranjosti nad oblikovnimi rešitvami vsaj toliko presenečeni kot navzven. Razgibane oblike dovolj razbijejo monotonost prevladujoče črnine in tudi brez dekoracije aluminija bi se dalo preživeti – še posebej, ker je ta različnih struktur na različnih delih. Ne le amorfne linije, ki se lepo prepletajo in zlivajo s potezami vrat, pač pa tudi kombinacije materialov in detajlov govorijo o tem, da so se oblikovanju res posvetili. Kamorkoli seže oko, je videti nevsakdanje in domiselne rešitve, pa naj bo to oblika prestavne ročice, volana, stikal klime ali celo radia. Tudi videz instrumentne plošče je pravi hi-tech in ponoči paša za oči. Na kompleksnost namigujejo materiali sedežev ter vratnih oblog, ki pa se zdijo za gole komolce kar preveč grobe.
Prostornost
Žal smo se navadili sprejemati opravičila, da se s športnostjo povezuje tudi pomanjkanje prostora. A kot so dokazali pri Hondi temu ni nujno tako! Fiksna steklena streha z električno pomičnim senčilom prostor navidezno še poveča, v resnici pa poveča tudi debelino stropa in s tem zmanjša centimetre zračnosti nad glavo. Civic prijetno preseneti z odličnim sedenjem voznika in sovoznika ter še vedno zelo dobrim sedenjem potnikov v drugi vrsti. Niti ni bilo za pričakovati, da bo tam dovolj prostora za glave ali kolena, ampak v resnici ga je. No, seveda plezanje na zadnjo klop ni tako enostavno kot pri petvratnem modelu. Na srečo se vrata odpirajo široko, sedež pa se pomakne naprej. Žal pri tem seveda pozabi, kje je bil nameščen, zato si je tega treba vedno znova nastavljati.
Prtljažnik
Za velikimi in dokaj težkimi prtljažnimi vrati se nahaja res velik prtljažni prostor. Že v osnovi namreč meri 485 litrov. Po podiranju tretjinsko deljivega naslona zadnje klopi tvori dno ravnino vse do prednjih sedežev. Tudi predal v dvojnem dnu ni le zasilen, vanj namreč spravite že kar velike predmete, ter s tem preprečite njihovo premetavanje. Poleg prtljažnika je tudi v kabini najti dovolj prostorov za drobnarije. Zaželel bi si še ključavnico na predalu pred sovoznikom.
Ergonomija
Ves prej omenjeni futurizem prinese tudi nekaj sprememb pri ergonomiji. Sedenje v civicu je za športnika precej visoko, a udobno in s primernimi razdaljami do komand. Prednja sedeža sta po športno oprijemljiva, a zaradi tega nista žrtvovala udobja. Za črnim steklom skriti merilniki so nameščeni v dveh nivojih – tik za volanom ali malo dlje – pred vetrobranskim steklom. Ponoči so zelo dobro pregledni, podnevi, sploh pri sončni svetlobi pa opazno manj. Temno steklo namreč rado pobere prstne odtise in odseva svetel sijaj s soncem obsijane armaturne plošče, ko se zagreje pa tudi nežno črička. Na sredini merilnika vrtljajev lahko spremljate pregledne podatke potovalnega računalnika, s katerim se upravlja preko volana. Ta ima nameščene še tipke za radio, tempomat in prostoročno telefoniranje. Hkrati je zelo lepo oprijemljiv, majhen in pokončno nameščen. Sprva se je potrebno privaditi upravljanja z multifunkcijskim sistemom, ki vsebuje tudi navigacijo in ima nad sredinsko konzolo nameščen velik barvni zaslon, a logika je dovolj dobro zamišljena, da po enem tednu ni bilo več težav.
Mehanika in zmogljivosti
Medtem, ko je prvi testirani civic imel petero vret, tokratni pa troje, je bila velika razlika tudi pod motornim pokrovom. Namesto 1,8-litrskega hitro vrtečega bencinskega motorja je bil sedaj vgrajen 2,2-litrski turbodizel, ki premore 140 KM in 340 Nm največjega navora. Če nadlajujem s suhoparnimi podatki, pridem do 205-ih km/h najvišje hitrosti in pospeška do 100 km/h v 8,6 sekunde. Prav nič se ne sliši slabo, a v resnici je le še boljše. Motor smo že pohvalili pri testu accorda, saj je deloval zmogljiv in zelo kultiviran. V civicu pa je že pravi športnik. Glede same kultiviranosti je za zgled – teče namreč tiho, mirno in presenetljivo zvezno. Brez pribijanj in popuščanj se enakomerno zavrti iz dna vrtljajev do rdečega polja. Pri tem oddaja celo dober zvok, ki ni nič kaj dizelsko klopotajoč, temveč celo športno rezek. Prestavna ročica ima uživaško kratke, natančne in hitre gibe, menjalnik s šestimi stopnjami pa je preračunan tako, da motor vedno dobro vleče. Res je težko najti dizla, ki v tretji potegne preko 130 km/h ali pa pri isti hitrosti v šesti prične prav odločno pospeševati. Torej kombinacija motorja in menjalnika, ki je vredna svojega denarja! Zaradi suverenosti mehanike je prav težko voziti umirjeno, saj avtomobil z lahkoto pospešuje ali zavira. Posledica užitkov je lahko povečana poraba. V skrajnih primerih vožnje preko Jezerskega je presegla celo deset litrov, a v realnih življenjskih pogojih padla tudi pod šest. Preko 1000 prevoženih kilometrov je na koncu raznih režimov prineslo povprečje 7,7 litra, kar glede na zmogljivosti smatram za ugodno.
Vožnja
Pa smo še pri poglavju, kjer se seštejejo vse lastnosti. Vožnja civica je po zaslugi odlične mehanike lahko družinsko udobna ali športno uživaška. Neposredni krmilni mehanizem natančno sledi voznikovim ukazom in sporoča, kaj se dogaja pod kolesi. Vodljivost je v samem vrhu konkurence. Nagibanje v ovinkih je minimalno, naravnanost podvozja skupaj z elektroniko pa omogoča zelo visoke meje preden pride do zdrsa. Kolesa se čvrsto naslonijo na podlago in dajejo občutek varnosti hkrati pa je kotalni upor prijetno prefiltriran in tudi udarci s cestišča niso moteči.
Zaključek
Civic 2,2 i-CTDi Type S plus zna ponuditi užitke, neglede na to, a naj bi jih iskali v prostoru, obliki, vožnji ali celo v ozvočenju, ki deluje boljše, kot pri marsikaterem bolj slavno poimenovanem sistemu. Kot takšen se torej oddaljuje od povprečne konkurence in cenovno sega v sam vrh ponudbe modelov civic. Njegova cena je namreč enaka cenejši izvedbi športnega Type R, kar pomeni 26.990 €. Ja, ni malo. Ampak ta avto zna takšno ceno opravičiti s številnimi aduti!
Zunanjost
Testna honda civic je nosila oznako Type-S, kar ji je dajalo športen prizvok, a ne zaradi motorjev, temveč zaradi oblike. Ni imela petero temveč troje vrat. V glavnem pa je slabega 4,3 metra dolga klinasta in futuristična silhueta enaka pri obeh modelih. Enake so tudi druge značilne poteze, kot so luči preko celega prednjega dela oziroma preko celega zadka, lepe, a za uporabo zelo trde kljuke in nenavadno veliko zadnje steklo, ki je na spodnjem delu prelomljeno v obliki spojlerja ter podaljšano proti odbijaču. Ravno omenjeni prelom prinese prečno letvico, ki pa kar opazno zmoti preglednost nazaj. Športnost testnega civica je že na daleč poudarila strupeno rdeča barva, ki so jo dopolnjevale temno sive plastične obrobe spodnjega dela karoserije in blatnikov. Pod nabitimi blatniki so se vrtela lepa 17-palčna platišča, zadek pa sta krasili dve trikotni izpušni cevi. Civic je bil videti kot bi ga sneli iz kakšne računalniške igrice. Vsekakor kar preveč futurističen in agresiven, da bi si ga kakšna umirjena znamka upala spraviti v prodajo. Pričakovali bi ga od ljudi, ki na avtomobile ne gledajo racionalno in pri Hondi očitno so takšni. Zato civicu oblikovno, z izjemo preveč plastičnih zadnjih luči, lahko namenim le pohvale!Notranjost
Kar preveč pogosto se dogaja, da zunanjost obljublja več, kot ponudi notranjost, ali pač obratno. Pri civicu je zgodba za potnike in opazovalce usklajena. To pomeni, da boste v notranjosti nad oblikovnimi rešitvami vsaj toliko presenečeni kot navzven. Razgibane oblike dovolj razbijejo monotonost prevladujoče črnine in tudi brez dekoracije aluminija bi se dalo preživeti – še posebej, ker je ta različnih struktur na različnih delih. Ne le amorfne linije, ki se lepo prepletajo in zlivajo s potezami vrat, pač pa tudi kombinacije materialov in detajlov govorijo o tem, da so se oblikovanju res posvetili. Kamorkoli seže oko, je videti nevsakdanje in domiselne rešitve, pa naj bo to oblika prestavne ročice, volana, stikal klime ali celo radia. Tudi videz instrumentne plošče je pravi hi-tech in ponoči paša za oči. Na kompleksnost namigujejo materiali sedežev ter vratnih oblog, ki pa se zdijo za gole komolce kar preveč grobe.Prostornost
Žal smo se navadili sprejemati opravičila, da se s športnostjo povezuje tudi pomanjkanje prostora. A kot so dokazali pri Hondi temu ni nujno tako! Fiksna steklena streha z električno pomičnim senčilom prostor navidezno še poveča, v resnici pa poveča tudi debelino stropa in s tem zmanjša centimetre zračnosti nad glavo. Civic prijetno preseneti z odličnim sedenjem voznika in sovoznika ter še vedno zelo dobrim sedenjem potnikov v drugi vrsti. Niti ni bilo za pričakovati, da bo tam dovolj prostora za glave ali kolena, ampak v resnici ga je. No, seveda plezanje na zadnjo klop ni tako enostavno kot pri petvratnem modelu. Na srečo se vrata odpirajo široko, sedež pa se pomakne naprej. Žal pri tem seveda pozabi, kje je bil nameščen, zato si je tega treba vedno znova nastavljati.
Prtljažnik
Za velikimi in dokaj težkimi prtljažnimi vrati se nahaja res velik prtljažni prostor. Že v osnovi namreč meri 485 litrov. Po podiranju tretjinsko deljivega naslona zadnje klopi tvori dno ravnino vse do prednjih sedežev. Tudi predal v dvojnem dnu ni le zasilen, vanj namreč spravite že kar velike predmete, ter s tem preprečite njihovo premetavanje. Poleg prtljažnika je tudi v kabini najti dovolj prostorov za drobnarije. Zaželel bi si še ključavnico na predalu pred sovoznikom.Ergonomija
Ves prej omenjeni futurizem prinese tudi nekaj sprememb pri ergonomiji. Sedenje v civicu je za športnika precej visoko, a udobno in s primernimi razdaljami do komand. Prednja sedeža sta po športno oprijemljiva, a zaradi tega nista žrtvovala udobja. Za črnim steklom skriti merilniki so nameščeni v dveh nivojih – tik za volanom ali malo dlje – pred vetrobranskim steklom. Ponoči so zelo dobro pregledni, podnevi, sploh pri sončni svetlobi pa opazno manj. Temno steklo namreč rado pobere prstne odtise in odseva svetel sijaj s soncem obsijane armaturne plošče, ko se zagreje pa tudi nežno črička. Na sredini merilnika vrtljajev lahko spremljate pregledne podatke potovalnega računalnika, s katerim se upravlja preko volana. Ta ima nameščene še tipke za radio, tempomat in prostoročno telefoniranje. Hkrati je zelo lepo oprijemljiv, majhen in pokončno nameščen. Sprva se je potrebno privaditi upravljanja z multifunkcijskim sistemom, ki vsebuje tudi navigacijo in ima nad sredinsko konzolo nameščen velik barvni zaslon, a logika je dovolj dobro zamišljena, da po enem tednu ni bilo več težav.
Mehanika in zmogljivosti
Medtem, ko je prvi testirani civic imel petero vret, tokratni pa troje, je bila velika razlika tudi pod motornim pokrovom. Namesto 1,8-litrskega hitro vrtečega bencinskega motorja je bil sedaj vgrajen 2,2-litrski turbodizel, ki premore 140 KM in 340 Nm največjega navora. Če nadlajujem s suhoparnimi podatki, pridem do 205-ih km/h najvišje hitrosti in pospeška do 100 km/h v 8,6 sekunde. Prav nič se ne sliši slabo, a v resnici je le še boljše. Motor smo že pohvalili pri testu accorda, saj je deloval zmogljiv in zelo kultiviran. V civicu pa je že pravi športnik. Glede same kultiviranosti je za zgled – teče namreč tiho, mirno in presenetljivo zvezno. Brez pribijanj in popuščanj se enakomerno zavrti iz dna vrtljajev do rdečega polja. Pri tem oddaja celo dober zvok, ki ni nič kaj dizelsko klopotajoč, temveč celo športno rezek. Prestavna ročica ima uživaško kratke, natančne in hitre gibe, menjalnik s šestimi stopnjami pa je preračunan tako, da motor vedno dobro vleče. Res je težko najti dizla, ki v tretji potegne preko 130 km/h ali pa pri isti hitrosti v šesti prične prav odločno pospeševati. Torej kombinacija motorja in menjalnika, ki je vredna svojega denarja! Zaradi suverenosti mehanike je prav težko voziti umirjeno, saj avtomobil z lahkoto pospešuje ali zavira. Posledica užitkov je lahko povečana poraba. V skrajnih primerih vožnje preko Jezerskega je presegla celo deset litrov, a v realnih življenjskih pogojih padla tudi pod šest. Preko 1000 prevoženih kilometrov je na koncu raznih režimov prineslo povprečje 7,7 litra, kar glede na zmogljivosti smatram za ugodno.Vožnja
Pa smo še pri poglavju, kjer se seštejejo vse lastnosti. Vožnja civica je po zaslugi odlične mehanike lahko družinsko udobna ali športno uživaška. Neposredni krmilni mehanizem natančno sledi voznikovim ukazom in sporoča, kaj se dogaja pod kolesi. Vodljivost je v samem vrhu konkurence. Nagibanje v ovinkih je minimalno, naravnanost podvozja skupaj z elektroniko pa omogoča zelo visoke meje preden pride do zdrsa. Kolesa se čvrsto naslonijo na podlago in dajejo občutek varnosti hkrati pa je kotalni upor prijetno prefiltriran in tudi udarci s cestišča niso moteči.Zaključek
Civic 2,2 i-CTDi Type S plus zna ponuditi užitke, neglede na to, a naj bi jih iskali v prostoru, obliki, vožnji ali celo v ozvočenju, ki deluje boljše, kot pri marsikaterem bolj slavno poimenovanem sistemu. Kot takšen se torej oddaljuje od povprečne konkurence in cenovno sega v sam vrh ponudbe modelov civic. Njegova cena je namreč enaka cenejši izvedbi športnega Type R, kar pomeni 26.990 €. Ja, ni malo. Ampak ta avto zna takšno ceno opravičiti s številnimi aduti!
