Renault captur dynamique dCi 90 s&s

Renault je po nastopu novega vodje oblikovanja pripravil zelo zanimiv prikaz strategije oblikovanja, v obliki »življenjske marjetice«, kjer je vsak nov koncept zastopal določeno življenjsko obdobje oziroma čustvo. Med koncepti je bil tudi zelo atraktivno oblikovani SUV izrazito mišičastega videza, ki so ga poimenovali Captur. Isto ime so nadeli kasnejšemu serijskemu SUV-ju na osnovi clia. Čeprav s konceptom ni imel praktično nič skupnega, je tokom testa požel veliko pozitivnih odzivov opazovalcev. V veliki meri zaradi oblike, nekaj pa gotovo tudi zaradi vpadljive barve. A njegove vrline so tudi pod pločevino.

Renault captur je eden izmed oblikovno bolj zanimivih avtomobilčkov zadnje dobe. Dvobarvnost mu pristaja!

Zunanjost

Čeprav lahko capturja dojemamo kot urbano SUV ali "crossover" izvedbo clia, se z videzom nič kaj ne povezujeta, razen maske in izbuljenih pragov. Že oblikovanje clia je Renaultu lepo uspelo, a captur je videti še bolje – predvsem pa bolj atraktivno in čvrsto. Je tudi večji v vse smeri: ima daljšo medosno razdaljo, 6 cm večjo dolžino, 4 cm večjo širino in 12 cm večjo višino. Na zaobljenem prednjem delu kraljuje velika maska iz sijajne črne plastike. LED dnevne luči tokrat niso v maski, pač pa so nameščene nizko v odbijač, še nižje pa registrska tablica, kar je seveda skregano s kakršno koli »terensko« namembnostjo. Boka modela Captur sta izrazito obla, z močno poudarjenimi konveksnimi in konkavnimi površinami, ki ustvarjajo igro svetlobe in senc ter ustvarijo mišičast vtis. Kolesa so potisnjena na vogale karoserije, oddaljenost od tal je krepko večja kot pri cliu, zadek pa bolj obel in zaključen s strešnim spojlerjem ter navidezno »terensko zaščito« spodnjega dela odbijača. Oblika v celoti je skladna in privlačna, dvome o praktičnosti vzbuja sijajna črna plastika, vpadljivost pa povečuje dvobarvna karoserija, še posebej, če je v tako intenzivnem odtenku kot pri testnem modelu. Captur namreč omogoča obilo individualnih prilagoditev videza.

Notranjost

Videz notranjosti modela Captur se sicer naslanja na elemente renaulta clia, a je vendarle dovolj drugačen, da ima svoj značaj. Obroba merilnikov je tudi v capturju zanimivo zasnovana. Večji del sredinske konzole zavzame ekran na dotik, ki je zajetno obrobljen s kromom, sedeži pa so navidezno nevpadljivi, a skrivajo praktično domislico – odstranljive prevleke, ki jih lahko 3x operete. Linije vratnih panelov lepo prehajajo v armaturno ploščo, a žal razen na naslonu za roke nikjer ne boste našli kaj drugega kot trdo plastiko. Z nekaterimi detajli se zna captur barvno navezovati na zunanji odtenek in tako poživiti videz. Čeprav je imel testni avto že skoraj 30.000 km, še ni bilo slišati čričkov (toliko kilometrov je že precej za novinarjem namenjena vozila). Tudi izdelava je delovala solidna, razen pri liniji prehoda vrat v armaturno ploščo. Gotovo največja zamera notranjosti je količina »sijajnih črnih plastik«. Ne le zaradi fotografiranja in vseh odsevov, pač pa predvsem zaradi vseh vidnih sledi prahu, umazanije, odtisov in navsezadnje zaradi hladnega občutka pri držanju volanskega obroča. Ob vsej modernosti videza sem se začudil nad preprostim, skoraj starinskim videzom notranjega vzvratnega ogledala.
 

Prostornost

Ob upoštevanju, da je captur bližnji sorodnik clia, torej velik le nekaj malega preko štiri metre, je v notranjosti dosti prostora. Kljub temu, da zadaj ni sredinskega naslona za roke in je klop precej ploščata, vseeno ni mišljena za tri odrasle, razen, če so prostorske skromnosti še vajeni iz nekdanjih »yugo časov«. Tako spredaj kot zadaj pa je dovolj prostora za po dva odrasla potnika. Ob normalnem sedenju torej štirje odrasli ne bodo imeli težav s prostorom pred nogami ali nad glavami. Zadnja klop je vzdolžno pomična, s čemer lahko prilagajate svoje potrebe med prostornostjo za potnike in prostornostjo prtljažnika.

Capturjevo notranjost tvorijo trde plastike in veliko črnih sijajnih površin. Modern dizajn na večino naredi dober vtis
 

Prtljažnik in odlagališča

Manjših odlagališč je precej – na vratih, na grebenu med prednjima sedežema in tudi na vrhu armaturne plošče. Renault si je nevsakdanjo rešitev omislil za predal pred sovoznikom, ki se izvleče iz armaturne plošče, kar pa utegne motiti noge sopotnika/ce. A za to se oddolži z izjemno prostornostjo. Škoda, da nima možnosti zaklepanja, saj vanj lahko spravite marsikaj - od ženskih torb do fotoaparatov. Druga svojeglava rešitev, ki pa je edina vidna povezava s konceptom Captur, so diagonalne elastike, ki nadomestijo klasičen žepek na hrbtišču. Kot takšne sicer sprejmejo večje predmete, za manjše predmete, oziroma takšne, ki potrebujejo zaščito, pa so popolnoma neuporabne. Vprašanje tudi, kako se bo dolgoročno obnesla njihova bela barva. Prtljažni prostor meri 377 litrov in po podiranju deljive zadnje klopi naraste na največ 1235 litrov. Vmesne velikosti je možno dosegati s pomikom zadnje klopi oziroma ločenim podiranjem naslonov. Površina proti prednjim sedežem je ravna, a ročica za sprožanje podiranja »zagrabi« šele povsem na koncu giba ter deluje premalo kompaktno. Čeprav je nakladalni rob zelo visoko oddaljen od tal in deluje prostornina skromna, se pod trdo ploskvijo skriva še zajetno dvojno dno.
 

Ergonomija

Ergonomsko captur ne preseneti z nenavadnimi rešitvami. Sedi se visoko, a ergonomsko primerno in po volji starejšim, ki imajo radi lagodno vstopanje ter dober pregled nad okolico. Pogled je okrnjen le vzvratno. Razdalje do volana, pedal in prestavne ročice so primerne, tudi ekran na dotik je enostavno dosegljiv. Informacije so izpisane pregledno in dovolj logično, čeprav sistem R-link postreže s precejšnjim številom možnih informacij ter nastavitev. A lastniki capturja jih lahko delno prilagodijo svojim željam. Med drugim se prikazuje tudi nenavadna informacija – kakovost zraka v okolici. Z njeno pomočjo sem opazil, da ob severni slovenski meji dihamo dober zrak. Škoda, da pri Renaultu všečnim stranskim prezračevalnim režam niso dodali vrtljivega gumbka za nastavljanje količine pretoka. Na področju ergonomije še 1x omenimo v črno gladko plastiko odet volanski obroč, ki je na otip hladen, občutljiv na odtise ter tudi bolj spolzek kot klasično usnje ali primerna plastika. A po drugi strani – njegova masivnost in oblika sedeta v roke lepše kot pri marsikaterem bolj zmogljivem modelu drugih znamk.

Čeprav je captur prijazno obel avtomobilček, lahko v takšni barvni kombinaciji izraža tudi vpadljivega upornika
 

Pogonski sklop in poraba

V capturjevem prednjem delu se je nahajala nova generacija Renaultovega dizelskega motorja 1,5 dCi, ki so mu dodali oznako Energy. Motorček se hladen ali v višjih vrtljajih ne more šteti med najtišje, a sicer je povsem prijeten in predvsem - varčen. Minimalno testno povprečje je znašalo 4,2, maksimalno pa 7,7, kar sodi med naše najboljše rezultate doslej. K varčevanju pripomore izrazita lučka med merilniki, ki menjava barve od zelene do oranžne in tako oznanja varčnost ali potratnost. Na standardni relaciji smo minimalno porabo dosegli tudi s pomočjo vklopa gumba ECO, ki se nahaja za prestavno ročico in varčevalno funkcijo oznani z napisom med merilniki. Res takrat 90 konjev zamenja kakšnih 50 oslov, a pri porabi se to pozitivno pozna. Prehitevanj se na ta način ne kaže lotit, razen, če se še spomnite, kako se je to počelo s fički. Ko pa se gumbek izklopi, postane avtomobilček krepko bolj živ in povsem primerno zmogljiv za deklarirano moč. Motor je spojen s 5-stopenjskim ročnim menjalnikom, ki ima solidno natančne in lahkotne gibe, a pri manevriranju na parkirišču si bi zaželel bolj dober občutek, da je »sedel« v prvo ali vzvratno. Šesta pa bi na avtocesti pomenila tudi kakšen decibel manj. Na celotnem testu smo prevozili 704 km z 41 litri goriva, kar pomeni povprečje 5,8 litra. Pri tem je treba upoštevati, da je captur večji in težji ter manj aerodinamičen od clia.

Vožnja

Že ob testu clia smo omenili, da je krepko trši, a s tem bolj dinamično nastavljen kot predhodnik. Captur se za večino razmer zdi dejansko cliov boljši brat. Je primerljivo okreten, bolj udobno vzmeten, bolj prepričljiv preko lukenj, a nič kaj drastično manj stabilen ali slabše vodljiv. To še vedno ne pomeni, da je tako mehek, kot so francoski avtomobili bili nekoč. Posledično tudi med hitro vožnjo ne preseneča, ampak lepo nevtralno odpelje ovinke ter uboga voznikove ukaze. V primerjavi s cliom se pozna izrazitejše nagibanje in bolj hitro siljenje prednjega dela preko koles. Za mestni promet je captur primerno igrivo okreten in pregleden. Potrebno pa se je zavedati, da to ni SUV in nima štirikolesnega pogona niti kakšne posebej nastavljene elektronike za posebne težje vozne razmere. Captur je pač dejansko na visoke noge postavljen clio.
 

Zaključek

Med številnimi testnimi avtomobili jih vedno nekaj izstopa. To sicer ne pomeni, da so najhitrejši, najlepši, najdražji, ampak znajo pritegniti povprečnega kupca. Captur je eden tistih, ki je doživel izrazito zanimanje in to že na slovenski predstavitvi, med testom pa še bolj. Ljudje so izražali navdušenje nad videzom, a pogosto so pričakovali tudi štirikolesni pogon. Slednjega ob vsakodnevni uporabi na testu nismo potrebovali, saj se da na capturjevo podvozje zanesti tudi pri hitri vožnji. Drugačna pa je zgodba, če mislite, da boste s capturjem prilezli na zasnežena smučišča kaj lažje kot s cliom - razen, če bo ta s trebuhom nasedel v snegu. Capturjeva dobra stran je tudi varčen motor, uporabnost pa podkrepi še prostorna in praktična kabina. Najslabša stran avta so gotovo materiali – tako v smislu trde plastike kot ogromne količine črno lakiranih površin zunaj in znotraj. Žal – če kupujete avto za razstavni eksponat še gre, pri normalni uporabi pa je to daleč od tiste preproste zdrave "kmečke logike". A to ne okrne splošno dobrega vtisa, da je Renault pravočasno vstopil v enega najhitreje rastočih segmentov. Za 600 € več od primerljivega clia dobite precej več avta. Za skupno ceno 18.160 € pa je žal tudi najbolje opremljeni captur kar precej oddaljen od racionalnega ljudskega vozila za krizne čase.
 

Besedilo in fotografije: Aleksander Praper

Galerija