Renault wind 1,6 16v 133 sport chic

Čeprav pri Renaultu novomeškega winda poimenujejo roadster-coupe, gre dejansko za svojeglavo oblikovani mali dvosedežni kabriolet s trdo streho. Kljub temu, da njegove komponente v veliki meri izvirajo iz twinga in prejšnje generacije clia RS, se mu to navzven skoraj ne pozna. Prednji del 3,83 metra dolgega winda je videti agresiven zaradi velikih  prisekanih luči in izrazitih zračnih rež. Bok se strmo vzdiguje proti zadku, ki je nenavadno razpotegnjen in misli opazovalcev usmeri na modele s sredinsko nameščenim motorjem.  Atraktivna 17-palčna dvobarvna platišča, dopolnjujeta kromirani ogledali, oblikovno pa zaostajata preprosti vratni kljuki povzeti po twingu. Še posebej zanimiv je zadek, kjer se luči prepletajo s spojlerjem, na spodnjem delu pa poglede pritegne velik difuzor. Windov je na naših cestah žal malo, zato pa je s svojo prepoznavno obliko pritegnil številne poglede. Čeprav je bela barva edina navadna, ostale štiri so kovinske, windu res lepo paše.

Misli na sredinski motor splahnijo, ko zagledate windovega lastnika, kako transformira malega renaulta iz kupeja v kabriolet. V resnici se pod dolgim zadnjim pokrovom, z dvema kromiranima izboklinama, skriva prostor za trdo streho in pod njim še prtljažnik. Enodelna električno pomična streha z mehanizmom vred tehta slabih 22 kilogramov, njen princip delovanja je zelo preprost, izdelava pa zelo dobra. Potem, ko voznik sprosti vrtljivo zaporo, sledi pritisk na gumb in v 12 sekundah se streha zavrti okoli svojega zadnjega roba ter pospravi v zadek. Žal mora za takšen poseg wind imeti zategnjeno parkirno zavoro, torej posega ne morete izvajati med vožnjo.

Od preostale palete renaultov odstopajoča windova zunanjost se je v notranjosti podredila uporabi že znanih elementov iz drugih sorodnikov. Enostavna oblika armaturne plošče, razdeljena v horizontalne stopnice, je še najbolj zanimiva v predelu okoli volanskega obroča. Tam izstopajo trije veliki tulci z merilniki v njih ter zanimiv lakiran nadstrešek nad njimi, ki pa simpatije izgubi zaradi bleščeče površine. Lepšo obliko imajo vratni paneli, najbolj privlačna pa sta masivna športna sedeža. Temno sivo plastiko popestrijo imitacije aluminija in pristno aluminijaste športne stopalke. Žal pa je notranjost winda sestavljena iz samih trdih plastik, ki ne vzbujajo navdušujočih občutkov kakovosti, čeprav so spoji med njimi natančni. Lahko bi rekli, da je notranja oblika sledi ideji o špartanski športnosti, ki pa ni usklajena s sodobno zunanjo podobo.

V majhnem športnem avtomobilu prostornost gotovo ni prioriteta pri nakupu, saj je športna notranjost praviloma utesnjena. A vsaj tista dva potnika, ki imata privilegij vožnje, se v windu ne počutita slabo. Wind zanju dovolj dobro poskrbi, saj je prostora dovolj tudi za tiste, ki jim je bil dan kakšen višinski centimeter več od povprečja. Vstopanje in izstopanje je zaradi nizkega sedenja pri zaprti strehi nekoliko težje, še težje pa je zaradi dolgih vrat na tesnih parkiriščih. Prej omenjena špartanskost se ne kaže le v preprosti obliki tulcev, ki se iztekajo v okrogle zračne reže, pač pa tudi v odsotnosti kolesc, s katerimi bi uravnavali pretok zraka skoznje. Malenkost ali ne, ogledalca v senčnikih niso odveč v nobenem avtu, v windu, ki ne deluje izrazito mačističen model pa jih še posebej pogrešamo.

Omenili smo že prekomerno razpotegnjen zadek, v katerega »hodi spat« pomična streha, kadar prepusti potnikoma pogled na zvezde. Če izvzamemo optično nenavaden učinek, s stranskega pogleda, in se raje ozremo v dve kromirani gubi na pokrovu, se je moč tudi s tem delom winda sprijazniti. Še posebej, ko nastane potreba po prevažanju prtljage. Takrat pod orjaškim in težkim pokrovom odprete nenavadno veliko luknjo, ki jo sicer zmanjšujeta ojačitvi, a še vedno je 270-litrska prostornina za tovrstne avtomobile zelo pozitiven dosežek – še posebej, ker streha vanjo ne posega in je torej vedno na voljo. Premalo pa je na voljo manjših, praktičnih odlagališč v potniškem prostoru, čeprav je tudi za sedeža moč odložiti kakšen kos prtljage ali pač v vrata in pred sovoznika. Pri tem se zdi nenavadno, da niso pomislili na zaklepanje odlagališč, ker je pri kabrioletih še posebej dobrodošlo.

Kljub enostavnem, prečiščenem videzu notranjosti in zgolj višinsko nastavljivem volanskem obroču, je voznikov položaj v windu presenetljivo dober. Športni sedež z integriranim vzglavnikom ga temeljito objame, a hkrati nudi dosti udobja. Sedežni položaj je v marsikaterem športniku še precej nižji, čeprav se v windu sedi najnižje izmed vseh renaultov. Volanski obroč je prijetno masiven in pokončno nameščen, stikala so že dobro znana in logično razporejena. Izjema sta le stikali za pomik stekel, ki sta nameščeni pred prestavno ročico. Negativna posledica izjemno masivnih zadnjih stebričkov in visokega zadka je preglednost na stran in nazaj. Kljub temu, da v kabrioletih lahko predvidevamo ali več hrupa ali pa uživanju v zvokih narave, bi bil dobrodošel bolj kakovosten avdio sistem.

Kratek prednji del testnega winda je imel vgrajen že preizkušen 1,6-litrski motor, ki svoje delo opravlja tudi v twingu RS. Maksimalnih 98 kW (133 KM) razvije pri visokih 6750 vrtljajih, kar pa ni ovira za veselje. Motor se namreč najbolje počuti v zgornji polovici vrtljajev in se veselo vrti v rdeče polje. Pri tem oddaja tudi obetavno športen zvok, ki vsaj malo opravičuje pomanjkanje glasbenih užitkov. 160 Nm največjega navora nima težav z manj kot 1200 kilogrami windove mase. Kratka prestavna razmerja, hitrega in povprečno natančnega menjalnika, podpirajo dobre pospeške. Zato mine 9,1 sekunde preden igla na merilniku hitrosti preseže 100 km/h. Ob poskušanju, ali res preseže še naslednjih sto, vas utegne miniti veselje predvsem zaradi le petih stopenj menjalnika, kar na avtocestah pomeni povečan nivo hrupa in tudi večjo porabo. Naše maksimalno povprečje je znašalo 11,4 litra, minimalno 7,4, na koncu testa pa smo izračunali skupno povprečje 9,2.

Ne le motor, pač pa tudi podvozje winda ima korenine v oddelku Renault Sport. Povzeli so ga namreč po prejšnji generaciji renault clia RS. Torej že v teoriji vzbuja pričakovanja užitkov. V praksi to še potrdi. Čeprav je podvozje čvrsto, ni neudobno. Krmilni mehanizem je natančen, odziven, vodljivost zelo dobra, lega pa igriva, zelooo dolgo časa nevtralna. Wind je v kratkih ovinkih zelo okreten, podobno tudi v mestu. Ne želi pa si srečanj z razdrapanimi cestami, kjer se opazi pomanjkanje vzvojne togosti karoserije. Nagibanja so minimalna in ta mali avtomobilček se zna uvrstiti na srčno stran voznikov, ki imajo radi ovinke. Še najbolje je, da imate pri tem nad glavo poveznjeno streho, ki prispeva k togosti in misli osredotoči na vožnjo, ne na termine pri frizerju. Dokler se boste prevažali po omejitvah izven avtocest, tudi predstavnice lepšega spola ne bodo »s petardo počesane«.

Renault wind torej zna prevetriti svojo vsebino, če si ta le želi. Lahko pa ostane povsem luštkan, prijazen mestni avtomobilček, ki z vgradnjo preprostih rešitev in preizkušenih komponent lastnikom obeta mirne živce. Verjetno bo mladenke pritegnil z videzom, morda vsaj malo tudi s slovenskim poreklom. Moškim bo bolj zanimiva živahnost njegovega motorja in agilnost podvozja. Čeprav windu manjka šarma in zgodovine, kot ju imajo mini kabrio, fiat 500C ali mazda MX-5, se zanaša na kombinacijo originalnega videza, zanimive strehe, velikega prtljažnika in agilnosti. Seveda s sabo prinaša tudi precej omenjenih hib, a te utegnejo v dovolj zaljubljenih očeh hitro zbledeti. Kupce torej išče nekako na mestu, kjer je odnehala upokojena opel tigra TT. Testni primerek je vseboval najvišji nivo opreme Sport Chic, brez doplačil. Vseboval je večino potrebnih varnostnih in komfortnih elementov, njegova uradna cena pa je znašala 19.490 €. Če si bi sedaj želeli omisliti enakovrednega, bi ga iskali pod oznako 1,6 16v 133 Exepcion, pa tudi cena bi bila prijaznejša – s popustom trenutno znaša 16.990 €.