Cevrolet captiva sport

Prvi test Chevroletove captive je prinesel dosti pohval za tega najdražjega predstavnika korejske znamke, ki si je sposodila ameriško ime za bolj ugledno nastopanje na trgu. Nekdanji Daewooji so ravno s captivo pridobili najlepši primerek svoje vrste. In ker so ameriški chevyi precej znani tudi po terencih ali SUV-jih, se zdi da ta znak na captivo še posebej dobro paše. Avtomobil je namreč videti vse prej kot pa poceni korejski izdelek. Različica sport doda še več optične privlačnosti – oplemenitijo jo 18-palčna kolesa, kromirani detajli in spodnji del odbijačev z videzom jeklene zaščite. Po en okrogel zaključek izpuha na vsaki strani zadka sicer deluje športno, ampak pri dizlu niti ne pričara posebnih zvočnih užitkov. Testni avtomobil je bil črne barve in videti že prav resno ter prestižno. Seveda pa se je potrebno zavedati, da nežni terenci, ali pač SUV-ji, večino življenja preživijo na lepih cestah, zato so lahko spodnji deli odbijačev zgolj okrasni, ne pa tudi uporabni, kot bi bili, če bi res bili jekleni.

Črni zunanjosti se je prav lepo podala tudi črno-rdeča notranjost. Oprema sport namreč prinese dvobarvno usnje, ki precej poživi črno notranjost, čeprav je tudi rdečina sedalnih površin precej zamolklega tona. K občutku športnosti naj bi prispevali še lepi rdeči šivi in plastične dekoracije z videzom aluminija. Poleg tega je za pohvaliti tudi enakomerno natančno izdelavo, čeprav bi lahko bili materiali boljši. Torej dobi captiva podobne opazke kot  Oplova antara, ki je dejansko isti avtomobil v drugi obleki. A sama po sebi je oblika notranjosti videti odrasla, urejena in skladna. Le merilniki, ki so praktično enaki tistim v 3x cenejšem lacettiju, so prepoceni videza.

Še ena bistvena razlika je ločila prvo testno captivo od tokratne. Prva je namreč ponujala prevoz petim osebam, tokratna pa celo sedmim. Tako, kot je v modi zadnje čase, ja pač tudi Chevrolet v zadku ponudil zasilna zložljiva sedeža za dva malo manj zahtevna potnika. Če lahko rečem, da captiva za prvih pet potnikov ponudi več kot le solidno mero prostora, potem z izjemo nekoliko okornega plezanja v tretjo vrsto tudi tam nekaj časa lahko preživijo osebe do 170 centimetrov višine. Najprimerneje pa ju je koristiti za prevoz manjših in mlajših oseb, ker sta občutno trša od prednjih.

S koriščenjem sedmih sedežev se je potrebno zavedati, da captiva te možnosti ne ponuja za poti na morje ali kam, kjer bi s sabo rabili veliko prtljage. Precejšna razlika med 5 ali 7-sedežno izvedbo je namreč tudi v prtljažniku. Ta ob petih sedežih meri 475 litrov, kar glede na dobrih 4,6 metra captivine dolžine ni ravno rekordno. A petsedežna izvedba v dnu ponuja še velike in lepo urejene predalčke, sedem sedežna pa ob enaki osnovni prostornini samo še majhen predal povsem na koncu prtljažnika – preostalo dno zasedeta zložena zasilna sedeža. S povsem preprostim povečevanjem prtljažnika na račun druge sedežne vrste pridobimo do 930 litrov skupnega prtljažnega prostora. Dno je ravno vse do prednjih sedežev, a zaradi terenske zasnove je potrebno prtljago dvigovati precej visoko. Če pa želimo izkoristiti vse sedeže, pa nam prtljažnika ostane le za kakšen manjši nakup. Na srečo lahko po notranjosti in odlagališčih ter predalčkih porazporedimo kar precej vsakodnevne krame.

Tudi v drugem testu je pohvalna lastnost počutje v captivi. Čeprav si je moč položaj za volanom dovolj dobro nastaviti, se zdi volanski obroč nekoliko velik in tanek. Vsebuje pa še gumbke za tempomat in radio, pri čemer so slednji nekoliko drugače postavljeni, kot smo jih večinoma vajeni. A navajanje na logiko je hitro. Ergonomija je torej dobro zasnovana in z upravljanjem ni težav. Merilniki so sicer videti ceneni, a so lepo pregledni. Sedeži so udobni, a že sami po sebi brez bočnega oprijema, po zaslugi usnja pa so še bolj drsajoči v ovinkih. Prednja  dva sedeža vsebujeta tudi ogrevanje, ki pa je za moj okus kar preveč močno. Nekaj podobnega je s klimo. 18 stopinj sredi zime je v captivi dajalo precej topel občutek.

Velik in masiven prednji del testne chevrolet captive je vseboval zelo lepo pospravljen 2-litrski turbodizelski motor, za katerega so v tovarni napisali, da premore 150 KM in 320 Nm največjega navora. Za preko 4,6 metra dolgega terenca to nikakor ne obljublja športnosti, še posebej, kadar je motor povezan s samodejnim menjalnikom. Že pri prvem testu, ko je imela captiva ročni menjalnik, sem omenil, da je motor sicer kultiviran, a opazno len v spodnjem območju vrtljajev. Tokrat je sicer občutek podoben, a zdi se, da samodejni menjalnik s turbo-luknjo bolje opravi. Zgolj pet prestav sicer povzroči, da je tovrstna captiva sport precej daleč od športnega značaja. 182 km/h najvišje hitrosti ali 11,3 sekunde za pospešek do 100 km/h pač nista oznaki primerna podatka. Dolgo preračunan menjalnik lepo prestavlja, a je predvsem po godu lagodnim voznikom, ki ne pričakujejo strašnih pospeškov, ampak so veseli, da se pri skoraj 130 km/h motor vrti z zgolj 2000 vrtljaji. Če vseeno pride do želje po dinamični vožnji, je moč koristiti ročno menjavanje prestav, v primeru spolzkega cestišča pa obstaja še zimski režim delovanja menjalnika. Zgolj lagodne vožnje utegnejo povzročiti še sprejemljivo porabo, ki je bila z minimalnim povprečjem 9,5 precej višja kot pri ročnem menjalniku. Nekaj lazenja po hribih je povzročilo povečanje za dodaten tri litre, celoten test, kot mešanica večih režimov, pa je na koncu prinesel povprečje 10,6 litra, kar je skoraj liter več kot pri različici z ročnim menjalnikom.

Na lagoden značaj captive je nastavljeno tudi podvozje. To je kljub 18-palčnim kolesom udobno in sposobno pojesti slabše podlage brez grobega pretresanja potnikov. Seveda je mehkobe kanček manj kot pri višjih pnevmatikah, a po drugi strani je boljši občutek dogajanja pod kolesi. Captiva se skozi ovinke pelje s povečanim nagibanjem in značaju vozila primerno manj stabilno kot nižji avtomobili. Še vedno pa je zanesljiva in neproblematična. Čeprav naj bi štirikolesni pogon izboljšal stabilnost, se bolj izkaže na spolzki podlagi kot med ovinki. Stabilizacijska elektronika skrbi za kritične trenutke, a med živahno vožnjo preko gorskega prelaza je captiva dala vedeti, da ni ustvarjena za izvajanja oznake sport. Prvo se je prižgala lučka za sitem spusta po strmih pobočjih, nato pa še lučka za sistem proti zdrsavanju koles. Obe sta se ugasnili šele po nekaj kilometrih vožnje po ravni cesti. Če so že te lučke delovale nekoliko po svoje, pa lahko pohvalim dobre žaromete in s tem povezano prijetno nočno vožnjo.

Captiva sport torej zaseda sam vrh ponudbe tega modela. Oblikovno je avtomobil lep in videti terensko masiven. Tudi udobja, opreme in prostora ni malo. Mehanika pa vabi predvsem umirjene voznike, ki nimajo posebnih želja po hitri vožnji ali potreb po premagovanju zahtevnih trenov. Razlika v videzu, opremi in menjalniku med prejšnjo ter sedanjo testno captivo je prinesla povišanje cene za 6100 €. Končna cena je torej znašala 37.130 €, kar v razredu hyundaja santa-fe in toyote RAV4 ni več znesek kakršnega smo bili vajeni od nekdanjih daewoojev, a tudi captiva je daleč od nekdanjih časov.