Renault megane berline 1,5 DCi dynamique

Če bi skupaj parkirali novega megana v izvedbah coupe in berline bi bila razlika krepko očitnejša kot v prejšnji generaciji. Torej se je Renault vrnil k podobni filzofiji, kot jo je imela prva generacija megana – pričarati občutno spremembo med uporabno naravnano 5-vratno izvedbo berline in športnejšim 3-vratnim kupejem. Vendarle pa je vsaj prednji del obema različicama skupen in izrazito zvest družinskemu oblikovanju. S strani se 4,3 metra dolga kombilimuzina izkaže kot skladna, manj poudarjeno klinasta in bolj elegantna od kupeja. Streha je višja in bolj ravna, zadek pa manj padajoč. Na njem opazimo velike, pravzaprav kar prevelike luči. Testni megane je bil posajen na 16-palčna lita platišča s precej "mesnatimi pnevmatikami", kar je že samo po sebi govorilo prej v prid udobju kot športnosti. Gledano v splošnem pa je bil oblikovno precej oblejši, skladnejši in manj nenavaden od predhodnika.

Kot sem že v preteklem testu omenil, se notranjost meganov zgleduje po elegantni urejenosti lagune. Podobnost s slednjo je opazna predvsem na sredinski konzoli, medtem ko kombinacija velikega digitalnega prikazovalnika hitrosti (ki vsebuje še prikaz količine goriva in temperature hladilne tekočine) ter analognega merilnika vrtljajev deluje bolj futuristična in vpadljiva. Vozniku izpis pomaga z lahko berljivostjo in hitro preide v kri, če le ni izrazito nenaklonjen digitalni tehnologiji. Temno sivo plastiko in tekstile preprostega videza  nekoliko poživi par detajlov v barvi aluminija. Pohvale vredna pa je diskretna oblikovalska rdeča nit - ponavljajoča se valovita linija, ki jo je opaziti na zgornjem delu prečne dekoracije, na liniji pokrova predala pred sovoznikom, na vstopnih letvah in celo na gumbih!

Izrazita razlika v primerjavi z bolj dinamičnim kupejem se pokaže pri uporabnosti. Tako je vstopanje skozi dva para bočnih vrat krepko lažje in enostavnejše tudi na ozkih parkiriščih. Čeprav še vedno ne govorim o rekordnih dosežkih, je prostora za potnike občutno več, sploh na zadnji klopi. Sedeži so udobni, in s solidnim bočnim oprijemom. Spredaj je vozniku na voljo sredinski naslon za roke, medtem, ko ga na zadnji klopi ni, zaradi česar je sedenje v primeru treh potnikov lahko celo kanček prijetnejše. Prav tako zadaj ni predvidenih ločenih zračnih rež, ki jih najdemo pri nekaterih predstavnikih tega segmenta.

Konkurentje bodo v povprečju za meganom hitro zaostali glede na volumen odlagališč, čeprav bi po spominu rekel, da je bil na tem področju predhodnik bolj praktičen. Vsekakor pa je novi megane boljši od predhodnika pri prostornini prtljažnika, ki v osnovi znaša krepkih 405 litrov po zlaganju zadnje klopi pa vse do 1162 litrov. Prtljažni prostor je pravilnih oblik, lepo obdelan in ima po povečevanju skoraj ravno dno do prednjih sedežev. Med slabe strani sodita visok prag, preko katerega je potrebno privzdigniti tovor, in namestitev stikala za odpiranje pod spodnji rob prtljažnih vrat, kjer se ob slabem vremenu rada nabere umazanija.

Čeprav je delovni prostor enak, je, ob sicer lepi urejenosti, prijetni kakovosti materialov in tudi natančni izdelavi, vendarle opaziti bolj umirjen značaj kot pri kupeju. Že sam občutek za volanom se zdi manj športen in dovolj dobro nastavljiv, čeprav še vedno značilno francoski. Preglednost okoli vozila je boljša kot v kupeju, a za zadek vseeno priporočam parkirne senzorje. Za ta razred prijetno lagodnost predstavlja znana in uporabniku prijazna Renaultova kartica namesto ključa. Prijetna je tudi samodejna klima, ki omogoča različne načine samodejnega delovanja - umirjeno, srednje in intenzivno. K prijetnejšemu občutku v dlaneh pa na koncu koncev prispeva še prijeten in lep usnjen volan.

Testni renault megane berline je imel vgrajenega močnejšega izmed 1,5-litrskih turbodizlov, ki ima, zaradi ekološke naravnanosti, dodano Renaultovo oznako Eco2. Uporabi prijazen agregat smo spoznali že v prejšnjih testnih renaultih in tudi tokrat je doživel predvsem pohvale. S svojimi 105 KM in 240 Nm navora, ki jih razvije pri 1750 vrtljajih, je ta strojček ravno pravšnja izbira za družinsko rabo. Najvišja hitrost 190 km/h in pospešek do 100 km/h v 10,9 sekunde, sta, glede na tako skromno prostornino, podatka nad pričakovanji. Ob tem je motor prijetno kultiviran, miren in lepo zvezno vleče in se veselo zavrti v visoke vrtljaje. Edina privajanja potrebna lastnost je počasen odziv na pohojen pedal pri speljevanju, oziroma v povsem spodnjem območju vrtljajev. Motor je bil povezan z ročnim 6-stopenjskim menjalnikom, ki ga upravlja natančna in lahkotna prestavna ročica. Porabe so na testu znašale od minimalnega povprečja 4,9 do maksimalnega 8,1. Skupni seštevek 6,4 litra je pomenil redka odpiranja pokrova rezervoarja, ki se tudi v tej generaciji lahko pohvali z integrirano loputo - še eno dobro Renaultovo domislico.

Kot sem že omenil, petvratni megane, z oznako berline, izraziteje cilja na uporabnost in udobje kot na športnost. Postavljen na enaka 16 palčna kolesa kot testirani coupe, se berline vendarle zdi kanček mehkejši. Berline je torej prijaznejši do potnikov, čeprav preko ostrih robov trši od predhodnika. Ob hitenju skozi ovinke ostaja stabilen in zanesljiv, a njegova želja ni postavljanje hitrostnih rekordov - to prepušča drugimmodelom. Krmilni mehanizem je v mestnih manevriranjih prijetno lahkoten in omogoča dobro okretnost, pri hitrejši vožnji pa bi lahko bil trši in z več informacijami s podlage.

Medtem, ko lahko osnovnega dizelskega megana kupite že za 15.200 €, je močnejša dizelska izvedba, s tretjim nivojem opreme (od štirih), dražja za 3140 €. A to doplačilo prinese primerne zmogljivosti, opazno spremembo videza in uporabnikom prijazen nivo udobja in navsezadnje tudi serijski ESP. Ob doplačilu za kovinsko barvo, kartico za prostoročno upravljanje ter za zložljiva zunanja ogledala, je testni primerek stal 19.330 €. Kot celota pa je novi megane berline naredil vtis korektnega in uravnoteženega izdelka.