Renault clio 1,2 16v exception

Takoj po srečanju s tokratnim testnim avtomobilom je ostal kar močan prvi vtis. Vprašal sem se: »Mar je to res najbolj prodajana različica«? Temno vijoličast avtomobil je že navzven deloval nekako odraslo ter, v kombinaciji s kljukami satenasto aluminijastega videza, tudi postavljaško. Obel in masiven prednji del prispeva k občutku dinamike in hkrati dobro nadaljuje s prisrčnimi potezami preteklih cliov. Nekoliko drugačen je zadek z izbuljenimi lučmi, a še vedno stopničko pod steklom na vratih. Preko boka se nad zadnje blatnike razširi guba, ki v ogledalu daje vtis mišičastega zadnjega dela. Celotna podoba je skladna, prepoznavno oblikovana in tudi simpatična. Zaradi koles, ki so potisnjene povsem na vogale karoserije, clio naredi vtis čvrstega in stabilnega avtomobila.

Še bolj kot z zunanjostjo je clio presenetil z notranjostjo. Naš prvi testni clio je bil dvobarven, v svetlih tonih in z bordeux zunanjostjo – torej v elegantnih barvah. Tokratni pa je tudi znotraj nadaljeval s postavljaštvom. Popolnoma temen potniški prostor so popestrili detajli, ki naj bi spominjali na aluminij. Nekaj detajlov je zasedala gladka in svetleča temna plastika, ki je dajala vtis lakirane površine. Sedeži v kombinaciji temnega blaga in usnja so bili še posebej všečni zardi svetlih šivov in precej športnega videza. Oblika armaturne plošče je delovala usklajeno s filozofijo znamke, ter hkrati po zaslugi mehke plastike v vrhnjem delu tudi kakovostna.

Takoj po vstopu v notranjost skozi katera izmed štirih bočnih vrat postane jasno, da je clio s povečanjem zunanjih dimenzij občutno pridobil tudi na prostornosti. Sedi se namreč dobro spredaj ali zadaj. Seveda, dokler govorimo o štirih odraslih osebah. Sploh prednja sedeža razveselita s kombinacijo udobja in dovolj dobrega oprijema. Zadnja klop ima zavoljo dobre preglednosti nazaj dokaj nizek naslon, a tudi za višje potnike je poskrbljeno z izdatnim višinskim pomikom vzglavnikov. Poleg prostora zna clio razveseliti  z raznimi odlagališči, med katerimi velja poudariti prostoren, osvetljen in hlajen predal pred sovoznikom, ki mu manjka le še zaklepanje.

Za prtljago poskrbi prostor v zadku, ki v  osnovi meri 288 litrov praznine in je za 36 litrov večji od predhodnikovega. Z enostavnim podiranjem deljive zadnje klopi ga je moč še povečevati na račun odsotnosti zadaj sedečih potnikov. Pri tem na prehodu v potniški prostor nastane manjši rob, hrbtišče zadnje klopi pa ni povsem ravno, a pri tem gre za malenkostne hibe, saj je prtljažnik sicer dovolj lepo obdelan in pravilnih oblik.

Tudi glede ergonomije se zdi novi clio premišljeno zasnovan. Voznik si lahhko sedež in volan nastavi po višini, razdalje do pomembnih elementov delujejo premišljene, še vedno pa ob uporabi razveseli daljinec za upravljanje radia, ki se nahaja desno, za volanskim oborčem. Tudi slednji je lepe oblike in prijeten za držanje. Razočarala pa sta ročaja na prednjih vratih, ki pri zapiranju vrat zaškripljeta in ne delujeta dovolj čvrsto. A klub temu je clio v svoji zadnji generaciji tako glede videza, kakovosti in prostornosti naredil dober premik na boljše.

V prednjem delu testnega clia se je nahajal 1,2-litrski šestnajstventilski bencinski motor, ki postreže s 75 KM in 105 Nm največjega navora pri 4250 vrtljajih. Motorček v prostem teku in nizkih vrtljajih deluje povsem mirno in tiho. Z višanjem števila vrtljajev pridobiva na glasnosti, ki pa nikoli ne deluje posebej športna – kakor tudi ne zmogljivosti. Če tovarna obljublja 167 km/h najvišje hitrosti in pospešek do 100 km/h v 13,4 sekunde, vam je lahko jasno, da je omenjeni športno – elegantni videz notranjosti pač le videz. Zmogljivosti tako motoriziranega clia so namreč ustrezne njegovemu mestu skoraj povsem na dnu motorne palete. Kakor dolgo ga ne natovorimo polno ali pač od njega ne zahtevamo športnosti, se lahko zelo lepo, umirjeno peljemo. Za vsakodnevne potrebe povsem zadovoljivo. Delovanje motorja je namreč zvezno in nikoli ne dalje občutka izrazite podhranjenosti ali pač posebnega veselja do dela. V kombinaciji z dokaj natančnim menjalnikom, ki postreže z mehkimi gibi, a ni namenjen športno hitrim pretikanjem, se clio prav lepo pelje. Za tiste, ki pa ste željni dobrih zmogljivosti pa vsekakor priporočam vsaj naslednjo stopnjo v motorni paleti. A če so vaše zahteve zmerne, vas bo clio razveselil s skromnostjo pri porabi. Ta se je gibala med 6,3 in 7,6 litra, na koncu pa se je povprečje kljub živahnim vožnjam zaustavilo na 7,1 litra.

Enako kakor prejšnji testni clio se je tudi tokratni odrezal na področju vožnje. Podvozje je bolj čvrsto nastavljeno od predhodnika, a še vedno udobno. Razveseli z zanesljivo in predvidljivo lego na cesti. Vtis dobre okretnosti in neporednega krmilnega mehanizma še vedno poslabša občutek na volanu, ki je preveč prefiltriran, da bi voznik dobro zaznal, kaj se dogaja pod kolesi. Hkrati, pa volanski mehanizem izrazito sili v nevtralno lego in je zaradi tega ena od slabših točk clia, ki sicer zna postreči s prijetno udobno vožnjo.

Testni avtomobil je glede motorja spadal v spodnji del palete, a oprema ga je uvrščala že precej visoko. Poleg ABS-a, samodejne klime, šestih zračnih blazin in ISOFIX priključkov, je imel clio vso smiselno elektrifikacijo, vključno z meglenkami, potovalnim računalnikom in radiem s predvajalnikom zgoščenk. V takšni kombinaciji - povprečnega motorja in nadpovprečne opreme - vas bo stal  3.026.653 tolarjev.