Nissan tiida 1,6 16v accenta

Oblika Nissanove tiide temu modelu ne bo prislužila hvale. Dejansko je videti kot nekoliko povišana kombilimuzina izrazito konzervativnih potez, ravnih bokov, velikih stekel in brez kakšnih pohvalno okrasnih elementov. Z njo naj bi Nissan zapolnil vrzel med modeloma Note in Qashkai ter tako nekako zadovoljil kupce nekdanjih almer in premier. Če se smatra, da je v obeh primerih šlo za nekoliko starejše kupce, potem utegne biti to odgovor na zadržano obliko. Tiida je namreč precej daleč od modnih linij ali dinamičnosti. Njene poteze  se zdijo, kot kombinacija nissanov, renaultov in peugeotov. A vseeno bi ji težko očitali, da je neskladna. Sploh, če bi jo posadili na nekoliko večja kolesa in spremenili prednje luči ter dodali še kakšen detajl, bi prišli do boljšega rezultata.

Konzervativno oblikovanje notranjosti nadaljuje zunanjo zgodbo. Testni primerek tiide je bil po karoseriji obarvan v zlato kovinsko barvo, notranjost pa je bila v prijetnih bež-peščenih tonih, ki so delovali skladno, toplo in uglajeno. Tako izdelava kot materiali so bili na dobrem nivoju, občutek pri sedenju pa prijetno pregleden zaradi velikih steklenih površin in visoko nameščenih sedežev. Zdi se, da bo to še posebej ugajalo starejši populaciji, kateri je prvenstveno tiida namenjena. Iz preostale skoraj enoprostorske notranjosti izstopa prijeten usnjen  volanski obroč, katerega obod pa je malenkostno zgrešil pravi barvni ton.

Oblika tiide torej ni manekenska, je pa uporabna. Povišana karoserija skupaj z višjim sedenjem prinese tudi precej prostora potnikom ne le na prednjih sedežih ampak tudi na zadnji klopi. Prostora ne zmanjka niti za kolena niti za glave, še najprej ga bo premalo po širini. In to govorim seveda o zadnji klopi. Prednja sedeža sta namreč tako foteljasto široka, da se tiščita ob vrata in imata ročice za nastavljanje kar ob medsedežni konzoli. Zadnja klop je povrh še vzdolžno pomična za 24 centimetrov, naslonjalo pa je deljivo in nastavljivo po naklonu. Na ta način je moč prilagajati kolenski prostor zadnjih potnikov ali osnovno prostornino prtljažnika.

Prtljažni prostor je skozi velika zadnja vrata lahko dostopen. Odvisno od položaja zadnje klopi v osnovi meri od 300 do 500 litrov. Nadalje ga je moč povečevati s podiranjem naslona zadnje klopi, ne pa tudi z zlaganjem slednje, kar pomeni, da med dnom prtljažnega prostora in kabino nastane krepko visoka stopnica. Bolj kot te možnosti prevažanja dolgih tovorov bodo potniki veseli številnih odlagališč raztresenih po kabini. Pod prednjim rokonaslonom je zaprt predal, pred njim pa še manjša odlagališča. Predali v vratih so veliki, bolj povprečen je predal pred sovoznikom, dodatno možnost pa ponudi še predalček na vrhu armaturne plošče.

Podobno kot je preprosto oblikovanje tiide je tudi preprosto njeno upravljanje. Sedežni položaj je dobro nastavljiv, volanski obroč pa žal samo po višini. To pomeni, da se načeloma zdi kar nekoliko daleč od trupa, oziroma so pedali preveč blizu. Ampak položaja se je moč kmalu navaditi. Pogled na merilnike je dober, nekoliko slabši pa na konveksno zastekljen prikazovalnik klime, ki kar preveč odseva svetlobo okolice. Med dobrimi stvarmi bi izpostavil še priročno rokovanje z gumbi na volanu, ki upravljajo radio, potovalni računalnik in tempomat ter dobro oprijemljivo glavo prestavne ročice.

V testno tiido je bil vgrajen enak 1,6 – litrski bencinski motor, kot je pred časom  poganjal tudi testnega nota. Motor, ki premore 110 KM in 153 Nm navora za tiidine potrebe povsem zadošča, saj mu je težko kaj bistvenega očitati. Že po obljubi tovarne doseže z njim najvišjo hitrost 186 km/h in do 100 km/h pospeši v  11,1 sekunde. Takoj od prostega teka navzgor že konstantno vleče, se rad zavrti tja do 6000 vrtljajev in preko prve polovice vrtljajev niti ne zganja pretiranega hrupa. V kombinaciji s prijetno prestavljivo ročico menjalnika, ki je natančna kljub povprečno dolgim gibom, se da s tiido kar hitro pospeševati, saj navor deluje lepo razporejen. Zgolj petstopenjski menjalnik pa se izkaže kot pomanjkljivost pri avtocestnih hitrostih, kjer pomanjkanje šeste prestave povzroči visoke vrtljaje in s tem opazno povečan hrup. Motor ter menjalnik delujeta usklajena z umirjenostjo tiide. Pozitivno je presenetila poraba, ki je ob tekoči in umirjeni vožnji znašala 6,6, pri naprezanjih pa 8,3 litra. Na koncu testa se je povprečje seštelo v ugodnih 7,3 litra.

Nissanova tiida je avtomobil, ki ne kliče po športnih voznikih in divjanju skozi ovinke, saj je tudi njeno podvozje zasnovano predvsem z željo po udobju na vsakodnevnih relacijah. Luknje in neravnine lepo pusti za sabo, zaradi povečane višine karoserije in precej visokih pnevmatik pa v ovinkih prinese nekaj več nagibanja. A tudi na skrajnih mejah se izkaže za zanesljiv avtomobil, ki ne preseneti z drastičnimi reakcijami. Volanski mehanizem je primerno trd, a žal preveč posreden, da bi sporočil natančno dogajanje pod kolesi. V mestih deluje tiida lepo okreten in pregleden avtomobil, na avtocestah pa se ploščati boki izkažejo za občutljive na sunke vetra.

Nissan torej v svoji sodobno oblikovani in privlačni paleti nudi avtomobil, ki iz nje nekako izstopa. S tiido želijo namreč zadovoljiti umirjene kupce, ki jim veliko pomenita udobje in prostornost, sodobno oblikovanje pa jim ni glavno merilo nakupa. Z opremo Accenta se je testni avtomobil uvrščal v sredino ponudbe. Kljub temu pa bi najverjetneje uspel zadovoljiti svojega tipičnega kupca, saj je ponujal radio s CD-predvajalnikom, dežni senzor, tempomat, meglenke, potovalni računalnik, avtomatsko klimo, elektrifikacijo pomikov stekel, ogledal in zaklepanja ter lita platišča. Tako opremljena nissan tiida 1,6 16v accenta vas bo pri prodajalcu stala 16.950 evrov.