Ford B-max titanium 1,6 TDCi

Fordov B-max ni povsem običajen enoprostorec. O tem smo govorili že pri testu bencinskega modela. Oblikovno in glede voznosti je bolj dinamičen od konkurence, še posebej pa izstopa zaradi sistema odpiranja vrat, za katerega so večinoma namigovali, da bo všeč mladim družinam. Omogočil naj bi jim neprimerljivo lahko nameščanje otrok na zadnjo klop. Pri tokratnem testnem primerku bi torej lahko rekli, da je za tiste mlade družine, ki rade delajo več kilometrov. Le tako lahko upravičijo nakup dizelskega motorja, ki pri tako majhnih avtomobilih ni najbolj pogosta izbira.

Barva Race red namiguje na športnost B-maxa. Platišča pa so bolj umirjenega videza kot pri prvem testnem modelu
 

Zunanjost

Testni B-max je bil založen s paketom opreme Titanium – enako kot njegov prvi testni sorodnik. A navzven je deloval drugače. Verjetno gre za psihološki efekt vpadljivo žive rdeče barve Race Red, ki je pripomogla k bolj mladostnem in vpadljivem vtisu. To ni vplivalo na že pohvaljeno skladen in kompakten videz, niti ne na jasno izraženo pripadnost družini »maxov«, a vendar se je dizelski B-max zdel bolj športen, kljub umirjenem dizajnu litih platišč. Priznam, da sem se začudil, ko je znanec skozi njihove ozke luknje opazil zadnje bobnaste zavore in se rahlo cinično nasmehnil. A treba je razumeti, da je B-max majhen avtomobil, na osnovi fieste.

Notranjost

Prvi vstop v potniški prostor malega forda večini potnikov priredi presenečenje. B-stebrička ni, zadnja vrata se odpirajo drsno in luknja, ki zazeva med prvim in (pred)zadnjim stebričkom, je res velika. Podobno kot zunanjost je tudi notranja ureditev tipično »kinetično« fordovska in dinamična. Rdeče-črna kombinacija (zunanjost-notranjost) je že stereotipno športna, še posebej skupaj s kančkom aluminijastih imitacij, a v novo dobo sodijo žal tudi sijajno črne plastike (ne le znotraj!) in nekoliko monotona sivina oblazinjenja, kljub svetlim kontrastnim šivom. Kakšen rdeč šiv ali vzorec se bi lepo povezal z zunanjostjo in poživil videz.

Prostornost

B-max je najmanjši enoprostorec v Fordovi ponudbi, vendar je, upoštevaje skromne zunanje dimenzije, dobro prostorsko izkoriščen. Potrebno je omeniti, da je imel prvi testni B-max stekleno streho, ki je v notranjost prepustila več svetlobe in jo tako naredila navidezno večjo in tudi bolj prijetno bivalno. A, dimenzijsko sta enaki - štirje povprečni odrasli se bodo povsem spodobno peljali. Če govorimo o predvidenih tipičnih kupcih, potem zgoraj omenjenim mladim družinam dodajmo še starejše pare, ki jim bodo všeč preglednost, lahkoten vstop in visoko sedenje. Predvidoma bodo ti potrebovali tudi manjši prtljažnik kot mlada družina, zato se zdijo še posebej verjetni interesenti (tri mini enoprostorske dokaze imam kar med sosedi).

Notranjost v Fordovem B-maxu ne preseneti, saj nadaljuje značilni kinetični dizajn drugih sorodnih modelov
 

Prtljažnik in odlagališča

Razlike med testnima B-maxoma so se nadaljevale v prtljažniku. A ne na prvi pogled. V osnovi prtljažnik meri 304 litrov in je enostaven za povečevanje. Ko »odklopite« varovalo in potisnete deljiv naslon naprej, se pogrezne sedalna površina in nastane ravno prtljažno dno. Pokrov dvojnega dna je lepo kompakten in se postavljen pokonci lahko ustavi na dveh zaskočkah, nameščenih na stranicah. Povsem v dnu prtljažnika pa se skriva omenjena razlika. Prvi B-max tam ni imel rezervnega kolesa pač pa dodatne predalčke. Tokratni je imel rezervno kolo. Pri uporabnosti prtljažnika (razen 14 litrov manjše prostornine) ter notranjosti pa ni bistvenih razlik. Še vedno je odlagališč v prednjem delu dovolj, precej manj pa za zadaj sedeče (razen vdrtin ob klopi). Tudi mrežico na hrbtišču ima le voznikov sedež. Nenavadno? Japonci so po navadi delali ravno obratno, da bi seganje v žepek ne motilo voznika. A pri B-maxu lahko naslon sovoznikovega sedeža poklopite in dobite mizico, oziroma – prtljažni prostor podaljšate vse do armaturne plošče, na skupno 2,3 metra nakladalne površine. Za takšno uporabo bi bila mrežica moteča.

Ergonomija

Ergonomsko je Ford B-maxa pripravil po premišljenem receptu. Položaj za volanom je višji in zelo dober, oprijem bočnih sedežev za enoprostorca nadpovprečen, naslon za roke pa je spredaj pretanek in dokaj trd. Odsotnost B-stebrička pomeni, da sta prednja pasova vpeta na sedež, zaradi česar sta vedno pri roki, a žal višinsko nenastavljiva. Bluetooth telefonija je omogočala lepo razločne klice, več pa sem pričakoval od Sonyevega ozvočenja, ki je v Fordih nekoč bilo nadpovprečno. Na B-maxovi sredinski konzoli je precej stikal in le dokaj majhen zaslon. A stikala so logična, zaslon pa je za prikaz podatkov dovolj berljiv, predvsem pa dovolj daleč spredaj, da le minimalno preusmeri pogled s ceste. Majhnost je nerodna kvečjemu pri gledanju sicer lepo razločne slike vzvratne kamere. Ta je bila dodatna pridobitev testnega modela in je omogočala več nastavitev (poglejte galerijo), a ne prikaza krivulje vožnje. K dobrodošlim Fordovim »bombončkom« sodi gretje vetrobranskega stekla, ki ga boste veseli ob jesenskem rosenju ali zimski zmrzali. Oprema vsebuje tudi sistem SYNC, vključno s funkcijo klica v sili. Kljub dobri preglednosti in enostavnem dostopu v notranjost, smo tokrat opazili, da imajo lahko zadaj sedeči (nerodni) potniki ob prvem srečanju z B-maxom težave, kako se pravilno lotiti pomika zadnjih vrat – zaradi bočne zaščite ob klopi.

Zareza preko boka in skupaj nameščene kljuke namigujejo na drsno odpiranje zadnjih vrat - posebnost v segmentu

Pogonski sklop in poraba

1,6-litrski dizelski štirivaljnik (tokrat brez gumba za zagon) se sliši precej bolj obetavno kot 1,0-litrski bencinski trivaljnik, a glede moči je bil slednji v prednosti, ne pa tudi glede navora. 1,6 TDCi namreč premore 70 kW (95 KM) in 215 Nm. Za normalno uporabo kaj več ne potrebujete. Čeprav je dizelski B-max tako glede najvišje hitrosti kot pospeševanja do 100 km/h na papirju opazno slabši od bencinskega, v praktični uporabi višji navor to prekrije. Tako glede hrupa kot vibracij je v vsakodnevnem prometu lepo vzgojen, dovolj navora ima v nižjem in srednjem območju, z vrtenjem proti rdečem polju pa ni kakšne pridobitve. Pregovorno dober je tudi menjalnik – z natančnimi, kratkimi in prijetnimi gibi prestavne ročice. Lahko bi imel 6 prestav, kar bi poskrbelo za zmanjšanje hrupa in porabe na avtocesti,. Na standardnih relacijah smo z dizelskim B-maxom dosegli minimalno povprečje 4,1 litra, maksimalno 7,8, skupno testno pa je znašalo 6,2. Glede na moč in dimenzije bi pričakoval še kaj manj, a po drugi strani takšen B-max tehta krepkih 200 kilogramov več od fieste, oziroma toliko kot focus!

Vožnja

16-palčna kolesa poskrbijo za lep videz in omogočajo, da se dokaj nizke pnevmatike v le malo prepogibajo, čeprav je karoserija visoka. To, skupaj z odličnim kompromisom podvozja, ki bolj kot k udobju cilja k dinamiki, pomeni, da je B-max med konkurenco najboljši izbor za tiste s pogostimi željami po živahni vožnji na ovinkastih cestah. Deluje namreč suvereno stabilno, ovinke prevozi z majhnimi nagibanji in lahkotno natančno vodljivostjo. Tudi mestna manevriranja so za njegove voznike enostavna, sama voznost pa prijetno tekoča. Kljub omenjenim bobnastim zadnjim zavoram, na testu ni bilo opaziti nobene pomanjkljivosti med zaviranji.

Zaključek

Fordov B-max se je v obeh dosedanjih testnih poskusih dobro izkazal. Tako v bencinski kot dizelski izvedbi. Slednja je trenutno dražja za zgolj 520 evrov, a pri relacijskih vožnjah ne toliko bolj varčna ali zmogljiva, da bi samoumevno opravičila razliko v ceni. Večja razlika nastane pri hitri vožnji, kjer dizel izkaže svoje prednosti. Čeprav naj bi bilo specifično odpiranje vrat pomemben adut za nakup B-maxa, ima tudi drugih dovolj v rokavu. Za katero koli izvedbo pa se odločite, boste dobili privlačen, dovolj prostoren, dovolj zmogljiv, nadpovprečno dinamično vozen in tudi nadpovprečno opremljen družinski avtomobilček (oprema Titanium). Testni bi z doplačili vred (1835 €) presegel mejo 20.000 €, pri čemer bi ga že malo grdo gledali. A 3300 evrov popusta je poskrbelo za bolj human končni znesek: 17.135 €.
 

Besedilo in fotografije: Aleksander Praper

Galerija