Mille Miglia 2017, najlepša dirka na svetu

V nedeljo pozno popoldne se je v Brescii zaključila legendarna dirka Mille Miglia. Med preko 700 prijavljenimi posadkami so jih izbrali 450, ki so se lahko udeležile te slavne dirke. Čeprav so udeleženci prišli iz kar 39 držav, so vse zmagovalne stopničke zasedli Italijani.

Lani sem se sam »najlepše dirke na svetu« le dotaknil, saj sem jo spremljal del predzadnjega dne, letos pa sva predstavnika Avtovizij z dirko živela vse štiri dneve – od začetka do konca. Obilica fotografskega materiala nas bo okupirala še kakšen dan, preden uspemo pripraviti obsežne galerije in podrobno poročilo, zato tokrat objavljamo povzetek.

90. dirka Mille Miglija, oziroma 30. dirka po njeni ponovni obuditvi, se je začela v četrtek ob 14:30 v Brescii. Od tam smo oddrveli po javnih cestah proti Padovi in že po prvih kilometrih me je presenetila hitrost vožnje, saj so starodobniki stari od 60 do 97 let med ostalim prometom drveli brez zadržkov, lahko bi rekli skoraj »na polno«. Z vso varnostno ter komfortno opremo napolnjen mercedes E 220 d, je imel precej dela slediti majhnim, špartansko opremljenim avtomobilom, ki so drzno prehitevali. Le s težavo sem si predstavljal, kako si upajo in zmorejo tako drveti med avtomobili, ki so bili v prometu, pa čeprav nam je bila v veliko pomoč policija. V okviru posameznih etap so tekmujoče posadke opravile še več točnostnih in hitrostnih preizkušenj na zaprtih cestah, v Padovo, kjer je bil konec prvega dne, pa smo prispeli tik pred polnočjo.

Po par urah spanja smo se zjutraj podali skozi Ferraro do San Marina in tokrat nama je spremljanje avtomobilov šlo že bolje. Prednost sva imela tudi zaradi testnega mercedesa. Na dirki so namreč kot spremljevalna vozila prevladovali mercedesi, saj je Mercedes-Benz pokrovitelj dirke, skupaj z Alfa Romeom, ki pa je bil močno prisoten predvsem pri organizatorjih. Po kosilu v San Marinu smo se usmerili proti Rimu. Pot nas je vodila po razgibani pokrajini in skozi stara barvita italijanska mesta. Tudi drugi dan sva v cilj prispela tik pred polnočjo in tik pred hudo nevihto, ki je klestila po Rimu ter udeležencem v avtomobilih brez strehe in celo brez brisalcev povzročila precej trpljenja.

Sobota je kaj kmalu po štartu ponovno prinesla nevihto, a za tem tudi najlepšo relacijo. Prečkali smo slikovito Toskano, kjer so se naše oči pasle na cipresah, lepih hišah ter v splošnem zelo lepi razgibani pokrajini. Tudi slepi bi začutili, da je Italija država, kjer je strast do avtomobila in avtomobilske tradicije najmočnejša, saj je promet potekal tekoče, brez negodovanj, kljub nenehnim prehitevanjem »v škarje«, ob cesti pa je bilo polno mladih in starih, ki so navdušeno pozdravljali udeležence. Skozi dobro zvočno izoliran avtomobil sva z užitkom poslušala gromke zvoke starodobnikov, med katerimi so prevladovale alfe, lancie, fiati, ferrariji, maseratiji, bugattiji, mercedesi in porscheji. Po kosilu v kraju Montereggioni smo pozno popoldne prečkali izjemno lep, bogato poraščen gorski prelaz, se spustili proti Ferrarijevi Modeni ter predzadnji dan zaključili v Parmi.

V nedeljo zjutraj se je dirki pričel iztekati čas. Bili smo že blizu cilja. Vmes je udeležence čakalo še več točnostnih in hitrostnih preizkušenj, med njimi celo v za javnost zaprtem vojaškem oporišču, ki je bilo v veliki meri krivo za razplet do takrat tesnih razmikov med vodilnimi. V cilj smo prispeli že v zgodnjih popoldanskih urah. Brescia nas je pričakala napolnjena z avtomobilskimi ljubitelji in tako kot so njim lepi dragi glasni starodobniki prinesli veliko veselja, tako je bilo začutiti tudi veliko olajšanja med udeleženci.

Ko so se posadke druga za drugo počasi zapeljale skozi cilj in doživele kratko predstavitev, so imeli ravno dovolj časa, da so se uredili in prišli na slavnostno podelitev v samem zgodovinskem centru. Slavili so sami Italijani:

1. Andrea Vesco in Andrea Guerini, alfa romeo 6C 1750 gran sport, letnik 1931
2. Luca Patron in Massimo Casale, O.M. 665 Sport Superba 2000, letnik 1925
3. Giordano Mozzi in Stefania Biacca, alfa romeo 6C 1500 GS Zagato

Pokal za ženske sta v abarthu 750 GT Zagato, letnik 1957, osvojili Maria in Luigia Gaburri, mama in hči preminulega Roberta Gaburija, ki je bil ustanovitelj in prvi predsednik organizacije 1000 Miglia srl, kateri gre zasluga za obuditev slavne dirke.

1600 kilometrov je ob hitrem tempu zahtevalo tudi svoj davek - od 450 vozil jih je odstopilo približno 60, med preostalimi pa jih je precej doživelo okvare, ki so jih tako ali drugače uspešno popravili. Teh slabih 15 % odstopov je začuda majhno število. Čeprav sva obšla točnostne in hitrostne preizkušnje in naju je razvajal popolnoma nov udoben mercedes E, je že samo spremljanje dirke zahtevalo veliko koncentracije, malo časa za obroke in zelo malo spanja. Kljub temu je bilo na koncu jasno - tako zelo dobro organizirati dirko takšnih razsežnosti ne zmore vsak, niti ne povsod. Mille Miglia je legenda, ki traja in Italija je država, kjer se takšna dirka lahko zgodi, saj je na »škornju« doma avtomobilska strast in je spoštovanje tradicije na najvišjem nivoju.

Besedilo in fotografije: Aleksander Praper
Asistenca: Mladen Haramija

Galerija