Concours D’Elégance Suisse 2018

Švicarski concours je obudil Mathias Doutreleau, simpatičen in nasmejan poznavalec avtomobilov, ki ima pri svojih dobrih štiridesetih letih za sabo že lepo paleto organizacijskih izkušenj z avtomobilskimi dogodki na visokem nivoju. Z Mathiasom sva se spoznala na avtomobilskem salonu v Ženevi, kjer je opazil, da opazujem razstavljenega voisina. Hitro sva našla skupen jezik in povabil me je na obisk concoursa. Ko sem mu pokazal naše električno kolo Noordung, je bil nad njim toliko navdušen, da nam je ponudil mesto med spremljevalnimi razstavljavci in to je prilika, ki se ji pač ne odrečeš. Zgodaj zjutraj, v petek 22. junija, smo torej štirje člani ekipe Noordung »pristali« tik ob francoski meji, v kraju, ki leži med številnimi vinogradi na severu Ženevskega jezera. Ko smo v grajskem parku postavili naš razstavni prostor, sem se znova prelevil v vlogo avtomobilskega novinarja.

Že po prvem vtisu je bil švicarski Concours zelo drugačen od tistega v Italiji, pri katerem organizacijo vodi Skupina BMW. Hočeš nočeš Nemci s sabo pripeljejo (skoraj) brezhibno organizacijo, a tudi tisti znani občutek togosti in resnosti, ki vsaj malo ubije pričakovano italijansko srčnost. No v Coppetu je bilo ravno obratno. Švicarji naj bi bili še posebej »zategli«, a Mathias, kot Francoz, je okoli sebe zbral mlado ekipo, ki se je na vsakem koraku trudila, da bi ob relativno majhnih sredstvih in ekipi uspela urediti dogodek na najvišjem nivoju. Njegov pomemben cilj pa je bil druženje med razstavljavci in sproščeno vzdušje. Zato so bili že v petek zjutraj razstavljavci povabljeni na 70 kilometrov dolgo panoramsko vožnjo po vijugastih lokalnih cestah na do takrat skrito lokacijo. 35 starodobnikov se je umirjeno odpeljalo v Cully, mesto pod okriljem UNESCO, kjer jih je čakalo kosilo. Nekateri pa so v tem času že postavljali vozila v park pred Château De Coppet. Ta se je dodobra napolnil popoldne, ko se je karavana vrnila. Sonce je močno pripekalo in postalo je očitno, da se bo pametno skrivati v senci. Na srečo je organizator postavil vse spremljevalne razstavljavce v bele šotore, razporejene na eni strani parka, medtem ko je na drug istrani dolg beli šotor ves čas ponujal prigrizke in pijačo ter prostor za druženje. Do večera so se avtomobili tako razporedili na svoja mesta po parku, vsi pa smo se prvič skupaj zbrali na popoldanskem prigrizku, ki je bil nekakšen uvod v uradno dogajanje. Preden se je prvi poletni petek prevesil v noč, je bil park  pred gradom posejan s 85 avtomobili, ki so jih pripeljali lastniki iz Francije, Italije, Velike Britanije, Švice, Belgije, Nemčije, Monaka, Združenih Držav in Tajske.

Enako kot v Italiji, je tudi v Švici drugi dan dogodka zaprt za javnost. Dostop imajo seveda lastniki in povabljenci ter novinarji. Jaz sem se pridružil slednjim in v dvournem vodenem sprehodu izvedel veliko zanimivega o načinu ocenjevanja ter specifikah posameznih razredov razstavljenih vozil. Concours D’Elégance Suisse je glede tega slonel na trdnih temeljih. Da bi poskrbeli za transparentni izbor, so organizatorji povabili žirijo sestavljeno iz 28 mednarodno uveljavljenih članov. Predsedoval jim je Adolfo Orsi Ml., eden najpomembnejših sodnikov in poznavalcev v glovbalnem merilu, glavni častni sodnik pa je bil Ed Gilbertson, predsednik International Chieff Judge Advisory Group (ICJAG), ki ima glavni poudarek  na resnem ocenjevanju originalnosti in avtentičnosti. Tokrat so sodniki morali preko vikenda oceniti  avtomobile, ki so bili razporejeni v 15 različnih razredov, segajoč od leta 1920 do 1985. Razrede so oblikovali glede na obdobje, karoserijsko obliko, ohranjenost ali znamko. Na ta način so obiskovalci lahko spoznavali avtomobilsko zgodovino po določeni logiki, zbiratelji pa so svoje avtomobile primerjali s »konkurenco« v razredu. Razstavljeni avtomobili so bili ali ohranjeni v originalnem stanju ali obnovljeni tako, da bi se čim bolj približali originalom.

Sodniki specialisti avtomobile ocenjujejo po več različnih točkah. Ob prisotnosti lastnika prvo preverijo številke in originalnost vozila, nato pa začnejo detajlno »raziskovati« poreklo delov avtomobila in njihovo funkcionalnost. Vsak avtomobil prične s 100 točkami od katerih nato odštevajo točke za razne pomanjkljivosti, pri tem pa preverjajo prav neverjetne malenkosti - od letnic in izvora kolesnih pokrovov, trobelj, delovanja elektrike, do seveda ključnega kriterija – ali je avtomobil dejansko vozen.  Vse to koncentrirano poteka dobrih 30 minut in sodniki so videti kot industrijski vohuni, ki se »zapičijo« v navidezno nepomembne malenkosti. Medtem, ko so sodniki, oblečeni v tradicionalne modre suknjiče, z belimi klobuki na glavi, po žgočem soncu opravljali svoje delo, so za splošno odlično sproščeno vzdušje poskrbele pevke skupine Satin doll sisters. Zaradi pristnosti zvoka sem sprva pomislil, da se glasba vrti iz zgoščenk, a ko sem jih opazil na odru pred gradom, sem videl, da gre dejansko za nastop v živo. Mathias mi je dejal, da so tako navdušile obiskovalce, da jih bo rezerviral tudi za prihodnja leta. Ob spremljavi razgibanih ritmov swinga in rock'n rolla sem se tudi sam sprehodil med avtomobili in pregledal posamezne kategorije.

Organizator je štiri razrede namenil odprtim in zaprtim avtomobilom iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, iz obdobja, ko so se znamke pričele oddaljevati od zgolj uporabne zasnove ter se bolj posvečati estetiki in aerodinamiki. Te štiri kategorije so poimenovali »Modernost oblikovanja«. Po svojih razredih so razdelili še švicarske avtomobile, francoske avtomobile, avtomobile znamke Hispano Suiza, ferrarije z motorjem spredaj in ferrarije z motorjem zadaj, pa športne avtomobile iz obdobja med 1940 in 1970 in limuzine iz istega obdobja, navsezadnje pa še luksuzne limuzine iz sedemdesetih in osemdesetih let - »bodoče klasike«. Zelo opazen del razstave so bili tudi avtomobili dveh priznanih športno-luksuznih znamk – Aston Martina in Ferrarija. Letos namreč dva njihova pomembna modela praznujeta 60-letnico. Pri prvi znamki DB4, pri drugi pa 250 GT coupe.

Težko bi bilo naštevati vse zanimive avtomobile, ki so bili razstavljeni v Coppetu, a prav tako je bilo težko spregledati zelo elegantne oblike starodobnikov znamk Hispano Suiza, Packard, Delage, Mercedes-Benz in Alfa Romeo ter vpadljive linije dveh bugattijev type 57 Atlante. Med ferrariji je bila barvno sicer najbolj vpadljiva rumena Daytona, a slogovno sta me izrazito pritegnila Bertonetov 250 GT SWB Berlinetta Speciale, s prednjim delom oblikovanim po zgledu morskega psa, ter zelo elegantna 250 GT SWB California Spider. Angleško znamko iz Gaydona je predstavljalo šest jubilejnih modelov DB4, v različnih barvah in različicah, med njimi mišičasta srebrna športna izvedba in zelo elegantno moder coupe. Med sprehodom sem srečal še lastnika mercedesa 300 SL, s katerim sva se spoznala že pri Villi d'Este. Skupaj z ženo in bojda največjim strokovnjakom za obnovo SL-ov so mi pripovedovali o njegovem edinstvenem primerku, ki je tako zunaj kot znotraj turkizen. Še posebej je vpadljiva karoserija z originalnim satenasto sijajnim lakom! Med novejšimi modeli sta zelo veliko pozornosti pritegnila dva lamborghinija – rjavo Miuro je v Švico pripeljal sam legendarni Lamborghinijev testni voznik Valentino Balboni, lila Countacha LP400, z belim usnjem in registrsko tablico UFO, pa je razstavil Sir Simon Kidston, zbiratelj in poznavalec starodobnikov, ki že vrsto  let skrbi za predstavljanje avtomobilov na Concorso d'Eleganza Villa d'Este. V bližini omenjenih lamborghinijev sta stali dve redki limuzini – oglato-futuristična aston martin lagonda in razpotegnjeno eleganten monteverdi, ki so ga Švicarji zasnovali z mislijo na vladni avtomobil.

Medtem, ko so kolegi v našem Noordung šotoru obiskovalcem predstavljali naše kolo, sem se odpravil pogledati še k drugim spremljevalnim razstavljavcem. Predvsem k Rolls-Roycu, ki je dal švicarskemu concoursu še dodatno veljavo s tem, da ga je izbral kot eno izmed par globalnih lokacij, kjer so predstavili svojega luksuznega terenca Cullinana, poimenovanega po največjem diamantu. Grede sem se oglasil še v šotoru z izbrano kulinariko, kjer so me še posebej pritegnile tradicionalno dobre švicarske čokolade. Vroča sončna sobota se je prevešala v lep pomladanski večer, temperature so se umirile in iz varnega zavetja senc ter šotorov smo se počasi odpravili do prenočišč.

V nedeljo je že kmalu postalo jasno – mati narava je poskrbela za obilno dozo sonca, saj nas je jutro pričakalo brez oblačka. Ob prihodu do gradu so tam že čakali obiskovalci, ki so za karte v prednaročilih morali odšteti 20, oziroma na licu mesta 25 švicarskih frankov. Pred vhodom jih je pozdravil rdeči rolls-royce, ob vstopu pred grad pa so jih v primerno zgodovinsko vzdušje pospremile pevke, ki so na sebi imele verjetno že deseto garderobo, seveda usklajeno z modo iz prve polovice 20. stoletja . Lastniki avtomobilov so se tudi tretji dan nasmejano družili na travniku ali po šotorih, a za krinko sproščenosti so gotovo nestrpno pričakovali rezultate. Kmalu po opoldnevu je Mathias Doutreleau pričel s podelitvijo priznanj. Člani komisije so skrajno resno sedeli v šotoru ob majhnem podestu in začela se je razglasitev najboljših. Enega po enega so predstavili zmagovalca in drugo-uvrščenega v vseh razredih, predstavljali pa so jih različni člani komisije. Tudi omenjena lamborghinija sta bila med najboljšimi. Balboni je za miuro povedal, da se njene zgodovine spomni od testne vožnje dalje. Kindston, oblečen v pisanem stilu sedemdesetih, pa je povrh prejel še nagrado za najboljše oblečenega voznika. Posebej velik aplavz si je prislužil lastnik lancie flaminie sport. Član žirije je namreč povedal zgodbo, kako je ta lastnik nameraval kupiti mercedesa 300 SL, a se mu je zdel predrag ter je raje kupil tisto lancio in razliko podaril v dobrodelne namene. Avtomobil pa je tako lepo ohranil, da je tokrat osvojil zmago v svojem razredu.

A nobena od najbolj odmevnih predstavitev ni prinesla skupnega zmagovalca. Nagrado Best of show je prejel dr. Matthias Metz, za alfo 6C 2300 BMM. Njeno sivo karoserijo, ki jo je v notranjosti dopolnilo rdeče usnje, so oblikovali v švicarski karoserijski delavnici Hermann Graber in konkretni primerek je edini še obstoječi od štirih skupno izdelanih kabrioletov ter edini izdelan na osnovi izvedbe Mille Miglia. Zmagoslavje v Švici je bilo torej italijansko-švicarsko, a zmagali so tudi organizatorji, ki jim je že v tretjem poskusu uspelo pripraviti res prijetno prireditev. V pomoč jim je bila tudi narava z radodarnimi temperaturami in soncem. Šele ob zaključku prireditve sta grmenje in veter napovedala poslabšanje in Mathias je opozoril na možnost močne nevihte. Kot bi zapihala burja v Coppetu in pometla vse avtomobile s travnika, tako urno so  lastniki odstranili svoje dragocene primerke, da bi ne obtičali v razmočeni travi in blatu. A grmenje ni prineslo katastrofe temveč le dramatičen zaključek. Vremenski pomp je na koncu prešel v nežen dež. S prireditvijo pa je bilo ravno obratno. Čeprav brez pretirane pompoznosti si bo z vztrajnostno na ta način gotovo pridobila veliko odmevnost. K temu bosta nedvomno pripomogla tudi sproščeno vzdušje in srčnost organizatorjev.

Besedilo in fotografije: Aleksander Praper