Vozili smo - Porsche 911 carrera S

Konec lanskega leta smo v Porschejevem prodajnem salonu doživeli predstavitev sedme generacije modela Porsche 911 Carrera. Takrat smo ga lahko le opazovali, a obljubljeno nam je bilo, da bo aprila sledilo podrobnejše spoznavanje. In res je prišlo dolgo pričakovano vabilo na testne vožnje porscheja 911 carrera S. Avtomobila, ki še vedno izrazito sledi genskemu zapisu, katerega je modelom 911 v zibelko položil pred nekaj dnevi umrli legendarni oblikovalec Ferdinand Alexander Porsche.


Novi porsche 911 carrera S ohranja dolga desetletja trajajočo tradicijo Porschejevega oblikovanja in boxer motorjev

Sorodne povezave:

• Vozili smo: Porsche boxster S
• Slovenska predstavitev: Porsche 911 carrera in 911carrera S
• Predstavitev: Porsche 911 carrera in 911carrera S
• Predstavitev: Porsche 911 carrera kabrio in 911carrera S kabrio
• Predstavitev: Porsche 911 carrera 4 in 911carrera 4S

Pa je prišel tisti veseli dan. Šele na poti na Primorsko sem se zavedel, da tam na parkirišču primorskega dvorca čaka 911 carrera S, ki ima v urniku zapisno moje ime. S spoštovanjem sem vzel estetsko oblikovan ključ in se približal nizki, široki karoseriji, obarvani v zamolklo rjavo barvo. Nič kaj dirkaška barva. Prej elegantna. Podoben vtis je naredila tudi v usnje oblečena notranjost, ki je vsebovala še kopico aluminijastih detajlov. Ključ je bil kar preveč lepe oblike, da bi ga tlačil v kakšno luknjo, zato je pristal v žepu. A sem se zmotil. To miniaturo modela 911 je potrebno vstaviti levo od volana in ga zasukati, kot pač to storimo s klasičnim ključem.


Luči modela 911 Carrera S se zgledujejo po prvih modelih 911 - spredaj so elipsaste, zadaj značilno nizke vodoravne

Prestavna ročica 7-stopenjskega robotiziranega PDK menjalnika (z dvema sklopkama) je bila v položaju P. Zasukal sem ključ in za mojim hrbtom je zarohnel  zvok 3,8-litrskega bokserskega šestvaljnika.  Nič kaj diskretno se je oglasilo 400 konjičev. »Uf, te pa razganja od veselja«, sem pomislil. Električno sem si nastavil volanski obroč in sedež ter natančno začutil, kje sem si pozimi ustvaril preveč zaloge. Sedež me je objel kot bi me imel neskončno rad. Pogled na sredinsko konzolo je potrdil besede znanca, lastnika 911 turbo, da nova generacija ni več puristični športnik. Skeptično sem pomislil: »Teh gumbkov je pa res preveč, da bi se imel sedaj časa ukvarjati z njimi.« Nastavil sem klimatsko napravo, utišal radio, preizkusil, kako deluje motorika dvižno-pomične strehe ter se zazrl v gumb z ikono izpušnih cevi. S pritiskom sem izklopil zvočno zadušitev izpušnega sistema.


Potniški prostor novega porscheja 911 carrera S postaja vedno bolj eleganten, urejen, prostoren in udoben

Prestavno ročico sem potisnil v D in speljal. 911 carrera S je ukaz sprejela kultivirano, odzvala se je točno toliko, kot je ukazala moja desna noga. Prste sem položil na volanski stikali za ročno prestavljanje, da bi lahko sam ukazoval menjalniku. Počasi sem se približeval križišču in v glavi pletel načrte, kje bo primerna lokacija za fotografiranje. Cesta je bila prazna in pohodil sem stopalko za plin – iz štirih izpušnih cevi je bokserski šestvaljnik motor za mojim hrbtom glasno zarohnel značilno melodijo, sedežni naslon se mi je zarinil v hrbet in porsche  911 se je izstrelil po ravnini. Ni bilo časa gledati na merilnik, saj je ta nabiral številke hitreje kot lepotica prijatelje na Facebooku. Prestavljanje PDK menjalnika je neverjetno hitro! Tovarna zatrjuje, da znaša pospešek do 100 km/h le 4,3 sekunde.


Zadek nove carrere je mišičast, širok, z značilno izpostavljenimi blatniki in ozkim zadnjim steklom

Kaj kmalu sva našla prvo lokacijo – za vsak slučaj, saj se je napravljalo k dežju. Medtem, ko sem opazoval, s katerega kota bi ovekovečil 4,5 metra dolge mišičaste linije, ki so tradiciji nadvse zveste, so iz bližnjega lokala pogledale tri glave: »Daj pohodi, da vidimo, kako leti!« No, miličniki naj bi stavkali, kar je razveseljujoč podatek na takšen dan, ampak varnosti ne gre ogrožati. Zato so se morali zadovoljiti le z izstrelitvijo v prvi prestavi. Pot sva s carrero S nadaljevala po avtocesti. Vklopil sem dušenje zvoka v izpušnem sistemu in hitrosti so postale še bolj varljive. Carrera je bila voljna grešenja, saj so slovenske avtocestne omejitve krepko pod polovico njenih zmogljivosti (302 km/h). Menjalnik PDK je v samodejnem režimu pri tekoči vožnji ohranjal nizke vrtljaje in ugodno zvočno kuliso.


911 carrera S je še posebej atraktivna z dvignjenim zadnjim spojlerjem - pod njim se nahaja boxerski šestvaljnik

Vožnja ni bila nič kaj naporna in tudi, ko sva zavila na manj poravnano cestišče, izpod nizko-presečnih pnevmatik ni bilo čutiti neprijetnih grobosti. Vse skupaj je delovalo odlično usklajeno celo za vsakodnevno rabo. Mimogrede sem spremljal številne podatke, ki jih je moč preklicati na velikem osrednjem ekranu. Precej informacij, vključno s prikazom vzdolžnih in prečnih pospeškov, pa je moč pregledovati kar med merilniki. Poiskala sva primerno plemenito okolico, da bi se 911 carrera S lahko počutila v dobri družbi. Oble linije v kontrastu z ravnimi stenami in rjava pločevina v sožitju z zelenjem. Res je nova 911 carrera najlepša doslej – sploh o mi všeč tanjše zadnje luči in značilno napihnjena boka nad zadnjim kolesnim parom. Čeprav je krepko zrasla, je še vedno precej kompaktna. Nezamenljivo padajoči zadek sem popestril s pritiskom na gumb, da se je dvignil zadnji spojler. V njegovi bližini je vgrajen tudi motor, ki pa je, razen ventilatorjev ter napisov, povsem zakrit.

Verjamem, da je tale carrera precej bolj varčna od predhodnice, saj je lažja, bolj aerodinamična, start stop sistem pa je motor redno ugašal. Rahlo sem podvomil, koliko to koristi zdravju motorja, a bojda se do takrat 911 z mano še ni kaj posebej naprezal, sicer bi motorja ne ugasnil. V iskanju lokacij za fotografiranje se mi je zdelo, da čas na lepi, sredinsko postavljeni uri, teče še hitreje kot v večno natrpanem vsakdanu. Veliko nama ga ni več ostalo. Avtocesta je takooooo dolgočasna! Zlahka sem si predstavljal, kako bi se s tem nemškim športnikom spoprijateljila med Preddvorom in Železno Kaplo ali med Tržičem in Borovljami. Na srečo sem se spomnil zavite primorske lokalne ceste, kjer so bojda nekoč vozili reli brzince. »To bo pravo!« sem se razveselil.

Prijazno, skupaj s prometom sem se približeval avtocesti in razmišljal, kako lepo uboga krmilni mehanizem, čeprav je prednji del krepko lažji od zadnjega in je to tudi čutiti. Povsem drugače »se zajeda« v asfalt kot daljni sorodniki Volkswagnovega koncerna. Nekaj minut avtocestnega dolgočasja so mi pogledi tavali po lepih notranjih detajlih, natančnih šivih in nekoliko temačnih merilnikih. Poskusil sem kako »zapoje« avdio sistem, a se mi je zdel manj zanimiv kot zvok bokserja. S prsti sem se poigraval z ročnim prestavljanjem, pa čeprav povsem po nepotrebnem.

Zapustila sva avtocesto in se nežno pretihotapila skozi ozke kraške vasice. Preden sva zapeljala navkreber sem ponovno pritisnil na gumb, ki je izpuhu dovolil zapeti s polnimi pljuči. Zagnala sva se do ovinka, zaviranje na polno. Menjalnik, pameten kot le kaj, je v trenutku sam prestavil navzdol. Že sva bila zasukana in grmenje je pospremilo izstrelitev do naslednjega ovinka, v katerega sva zapeljala še hitreje. Opazil sem, da porsche 911 carrera S zmore več, kot si jaz upam po kratkem spoznavanju. Ležal je kot prilepljen na cesti, ubogal ukaze plina in krmilnega mehanizma, ter z elektronskimi možgani upravljal menjalnik bolje, kot bi ga sam. Prispela sva na vrh… Iz zadka je bobnel razgret motor, sistem start stop se ni več vklopil, vonjave so razkrivale, da je bilo tudi bokserju in zavoram vroče. No, jaz že zdavnaj nisem imel več sončnih očal na glavi, saj so se preveč zarosile.

Elegantno sva se vrnila pred primorski dvorec, vedoč, da sva se le bežno spoznala. A prvi vtis je pomemben in name je porsche 911 carrera S naredil odličnega! Parkiral sem ga poleg drugih vozil in se zahvalil parkirnim senzorjem za pomoč pri nepreglednosti karoserije. Iz firbca sem si pogledal še prtljažnik v prednjem delu ter se spomnil, da ga je na srečo še nekaj malega v zadku. Radovednost me je dajala, koliko sva ga spila, tega vedno dražjega bencina, ki napoveduje, da bomo morali varčevati pri užitkih. A kaj bi o teh nekaj deset evrih, ko bi za nakup moral zbrati okoli 120 tisočakov? Žal nedosegljivo, pa čeprav verjamem, da bi bil en nakup dovolj in bi potem takšno ikono obdržal vse do starih let ter pri tem vedno vozil avtomobil, ki mu zob časa zelo počasi riše gube. Odličen avto, brez dvoma!

Besedilo in fotografije: Aleksander Praper

Galerija