Leto dni po testu bencinske izvedbe mazde3, smo na test dobili še osnovno dizelsko. Testna mazda3 CD 110 TX je imela manj vpadljivo barvo, nekoliko manj opreme in vsaj po prostornini ter moči primerljiv motor. A razlike med obema modeloma so bile kar očitne.
Kot smo zapisali že v prvem testu, je mazda3 oblikovno naredila predvidljivo in prepoznavno evolucijo prve generacije. Nastala oblika je krepko bolj skladna, navidezno krajša in opazno bolj dinamična. Ostro začrtana ramenska linija je izpeljana iz poudarjenega prednjega blatnika, pod katerim so se nahajala 17-palčna kolesa. Kljub poudarjanju dobre aerodinamike pri Mazdi niso opustili velikih ogledal, ki nadoknadijo za nekoliko slabšo preglednost nazaj. Sicer je barva vedno stvar osebnega okusa, a predhodno testirana bencinska različica mazde3 je bila glede tega precej bolj originalna.
Tudi tokrat lahko pohvalimo široko odpiranje vseh štirih bočnih vrat in s tem lahek vstop v notranjost mazde3. Ta je naredila opazno večji oblikovni premik kot zunanjost. Bolj sodobne, oble linije, boljše plastike na armaturni plošči in lepo urejena sredinska konzola naredijo pozitiven vtis. Nekoliko ga izniči oblikovno zaostajanje vratnih panelov in ponovno pomanjkanje barvitosti, kar pa utegne biti komu celo bolj všeč, kot kakšen odtenek, ki odstopa iz sivinske lestvice.
S stališča prostornosti v mazdi3 ni pričakovati izrazitih odstopanj v pozitivno ali negativno smer. Spredaj se sedi dobro, morda malenkost visoko, zadaj pa je prostora za dve odrasli povprečni osebi ravno tako dovolj. Ločuje ju lahko zelo preprost naslon za roke z dvema vdolbinama za pijačo, ali pa mednju posadite otroka. Žal mazda3 ostaja eden tistih modelov, ki še nima vdelanih ločenih rež za zadaj sedeče potnike, kar pa seveda omogoči večji predal pod sprednjim naslonom za roke.
Omenjeni predal je skupaj z zaprtim predalom pred sovoznikom eno večjih odlagališč. Izdelan je enostavno, vgrajeno pa ima 12V vtičnico in AUX priklop za zunanje vire glasbe. Tudi pri predalu pred sovoznikom se niso trudili narediti prestižnega vtisa. Odlagališča poleg tega najdemo še v vseh štirih vratih (dokaj majhna), na hrbtišču sovoznikovega sedeža in za prestavno ročico (vdolbini za pijačo). Prtljažni prostor v osnovi meri 340 litrov, po podiranju deljive zadnje klopi pa do največ 1360 litrov. Obdelava je dobra, pohvale vredni pa sta tudi obešali, ki se izkažeta primerni za nakupovalne vrečke.
Voznikov delovni prostor v drugi generaciji mazde3 je naredil pozitiven premik glede funkcionalnosti. Res bi lahko bil pomik volanskega obroča izdatnejši in res še vedno ostaja precej gumbkov na sredinski konzoli ter na volanskem obroču, a logika njihovega upravljanja je dovolj dobra. Ravno z logiko upravljanja nekako opravičujejo tudi dva ločena prikazovalnika desno od merilnikov – češ, da so s tem izrazito ločeni prikazi funkcij in s tem voznik intuitivno ve kam pogledati. Verjetno je res, a danes smo navajeni tudi po enega večjega prikazovalnika in tudi glede estetike je ta rešitev vprašljiva.
Če zanemarimo razlike v barvitosti in založenosti z opremo, je bilo glavno odstopanje od predhodno testirane mazde3 vgrajeno v prednji del. 1,6-litrski turbo-dizelski štirivaljnik nam je že res dobro znan, saj ga vgrajujejo tudi v forde, peugeote in citroene. Premore največ 80 kW (109 KM) in 240 Nm navora pri 1750 vrtljajih. Ravno ta cifra pa je tista, ki ste je lahko najbolj veseli, ko kazalec merilnika vrtljajev prileze preko nje. Bolj ali manj edina šibkost je namreč »turbo luknja« pod tem območjem. Nad njim je delovanje motorja pohvale vredno – je tih, kultiviran, dovolj suveren in tudi varčen. V povezavi s 5-stopenjskim ročnim menjalnikom (šeste niti nismo pogrešali), katerega se upravlja natančno, hitro in s prijetnim občutkom, je vožnja prav prijetna. Teža voznikove noge, razgibanost relacije in količina potnikov je na testu povzročila odstopanja povprečne porabe od minimalnih 4,5 do maksimalnih 8,4. Celotno povprečje testa je znašalo 6,3 litra na 100 prevoženih kilometrov.
Mazda3 si platformo deli s Fordovim focusom. Zato bi že v naprej lahko predvidevali dinamično obnašanje vozila. Lega na cesti je res dobra, dolgo časa nevtralna, vodljivost pa je zelo lahkotna in natančna. Občutki na volanu vozniku vlivajo zaupanje ter naredijo vtis okretnega, lahkega vozila, ki se rado poigra z ovinki. Podvozje prenese precej več, kot premore ta motor. Tudi udobje je v večini primerov dobro, le ostrejše robove in tudi zvoke iz podlage mazda3 nikakor ne uspe skriti pred potniki.
Testna mazda3 CD 110 TX je sicer predstavljala osnovno dizelsko izvedbo, a s tem nikakor ne tudi podhranjene možnosti. Motor in menjalnik sta dobra partnerja in za večino kupcev verjetno kar optimalna izbira. Zmogljivosti podvozja so nadpovprečne, prav tako tudi bogata založenost paketa TX. Ta poleg samoumevne klime, radia cd/mp3, elektrifikacije ogledal, zaklepanja in stekel, premore še tempomat, ogrevana prednja sedeža, zadnje parkirne senzorje, senzor za dež, potovalni računalnik in 17-palčna lita platišča. Testna mazda3 je imela s seznama doplačil le kovinsko barvo (350 €), kar je njeno ceno povišalo na končnih 21.490 €. Cena glede na konkurenco ni nizka, a ob upoštevanju voznih lastnosti, garancij in opreme, se nad njo ne gre pritoževati.
Aleksander Praper
Kot smo zapisali že v prvem testu, je mazda3 oblikovno naredila predvidljivo in prepoznavno evolucijo prve generacije. Nastala oblika je krepko bolj skladna, navidezno krajša in opazno bolj dinamična. Ostro začrtana ramenska linija je izpeljana iz poudarjenega prednjega blatnika, pod katerim so se nahajala 17-palčna kolesa. Kljub poudarjanju dobre aerodinamike pri Mazdi niso opustili velikih ogledal, ki nadoknadijo za nekoliko slabšo preglednost nazaj. Sicer je barva vedno stvar osebnega okusa, a predhodno testirana bencinska različica mazde3 je bila glede tega precej bolj originalna. 
Tudi tokrat lahko pohvalimo široko odpiranje vseh štirih bočnih vrat in s tem lahek vstop v notranjost mazde3. Ta je naredila opazno večji oblikovni premik kot zunanjost. Bolj sodobne, oble linije, boljše plastike na armaturni plošči in lepo urejena sredinska konzola naredijo pozitiven vtis. Nekoliko ga izniči oblikovno zaostajanje vratnih panelov in ponovno pomanjkanje barvitosti, kar pa utegne biti komu celo bolj všeč, kot kakšen odtenek, ki odstopa iz sivinske lestvice.
S stališča prostornosti v mazdi3 ni pričakovati izrazitih odstopanj v pozitivno ali negativno smer. Spredaj se sedi dobro, morda malenkost visoko, zadaj pa je prostora za dve odrasli povprečni osebi ravno tako dovolj. Ločuje ju lahko zelo preprost naslon za roke z dvema vdolbinama za pijačo, ali pa mednju posadite otroka. Žal mazda3 ostaja eden tistih modelov, ki še nima vdelanih ločenih rež za zadaj sedeče potnike, kar pa seveda omogoči večji predal pod sprednjim naslonom za roke.
Omenjeni predal je skupaj z zaprtim predalom pred sovoznikom eno večjih odlagališč. Izdelan je enostavno, vgrajeno pa ima 12V vtičnico in AUX priklop za zunanje vire glasbe. Tudi pri predalu pred sovoznikom se niso trudili narediti prestižnega vtisa. Odlagališča poleg tega najdemo še v vseh štirih vratih (dokaj majhna), na hrbtišču sovoznikovega sedeža in za prestavno ročico (vdolbini za pijačo). Prtljažni prostor v osnovi meri 340 litrov, po podiranju deljive zadnje klopi pa do največ 1360 litrov. Obdelava je dobra, pohvale vredni pa sta tudi obešali, ki se izkažeta primerni za nakupovalne vrečke.
Voznikov delovni prostor v drugi generaciji mazde3 je naredil pozitiven premik glede funkcionalnosti. Res bi lahko bil pomik volanskega obroča izdatnejši in res še vedno ostaja precej gumbkov na sredinski konzoli ter na volanskem obroču, a logika njihovega upravljanja je dovolj dobra. Ravno z logiko upravljanja nekako opravičujejo tudi dva ločena prikazovalnika desno od merilnikov – češ, da so s tem izrazito ločeni prikazi funkcij in s tem voznik intuitivno ve kam pogledati. Verjetno je res, a danes smo navajeni tudi po enega večjega prikazovalnika in tudi glede estetike je ta rešitev vprašljiva.
Če zanemarimo razlike v barvitosti in založenosti z opremo, je bilo glavno odstopanje od predhodno testirane mazde3 vgrajeno v prednji del. 1,6-litrski turbo-dizelski štirivaljnik nam je že res dobro znan, saj ga vgrajujejo tudi v forde, peugeote in citroene. Premore največ 80 kW (109 KM) in 240 Nm navora pri 1750 vrtljajih. Ravno ta cifra pa je tista, ki ste je lahko najbolj veseli, ko kazalec merilnika vrtljajev prileze preko nje. Bolj ali manj edina šibkost je namreč »turbo luknja« pod tem območjem. Nad njim je delovanje motorja pohvale vredno – je tih, kultiviran, dovolj suveren in tudi varčen. V povezavi s 5-stopenjskim ročnim menjalnikom (šeste niti nismo pogrešali), katerega se upravlja natančno, hitro in s prijetnim občutkom, je vožnja prav prijetna. Teža voznikove noge, razgibanost relacije in količina potnikov je na testu povzročila odstopanja povprečne porabe od minimalnih 4,5 do maksimalnih 8,4. Celotno povprečje testa je znašalo 6,3 litra na 100 prevoženih kilometrov.
Mazda3 si platformo deli s Fordovim focusom. Zato bi že v naprej lahko predvidevali dinamično obnašanje vozila. Lega na cesti je res dobra, dolgo časa nevtralna, vodljivost pa je zelo lahkotna in natančna. Občutki na volanu vozniku vlivajo zaupanje ter naredijo vtis okretnega, lahkega vozila, ki se rado poigra z ovinki. Podvozje prenese precej več, kot premore ta motor. Tudi udobje je v večini primerov dobro, le ostrejše robove in tudi zvoke iz podlage mazda3 nikakor ne uspe skriti pred potniki.
Testna mazda3 CD 110 TX je sicer predstavljala osnovno dizelsko izvedbo, a s tem nikakor ne tudi podhranjene možnosti. Motor in menjalnik sta dobra partnerja in za večino kupcev verjetno kar optimalna izbira. Zmogljivosti podvozja so nadpovprečne, prav tako tudi bogata založenost paketa TX. Ta poleg samoumevne klime, radia cd/mp3, elektrifikacije ogledal, zaklepanja in stekel, premore še tempomat, ogrevana prednja sedeža, zadnje parkirne senzorje, senzor za dež, potovalni računalnik in 17-palčna lita platišča. Testna mazda3 je imela s seznama doplačil le kovinsko barvo (350 €), kar je njeno ceno povišalo na končnih 21.490 €. Cena glede na konkurenco ni nizka, a ob upoštevanju voznih lastnosti, garancij in opreme, se nad njo ne gre pritoževati.
Aleksander Praper