Tokratno testno vozilo je bilo nekoliko bol gospodarsko naravnano, kot smo sicer vajeni. Fordov transit namreč že z imenom namiguje na prevažanje. V testni različici je bil namenjen prevozu kar devetih potnikov in opremljen z 2,2-litrskim turbodizlom. Zelo dolga tradicija fordov s tem imenom, je obljubila dobro poznavanje problematike zasnove tovrstnih vozil, test pa je pričakovano tudi potrdil.
Zunanjost
Večinoma se podjetja ali privatniki, ki izbirajo svoje službeno vozilo za prevoz oseb temu izboru kar krepko posvečajo. Vidikov, ki jih morajo upoštevati je veliko in ko govorita predvsem ekonomija ter razum, se zdi, da je oblika precej postranski faktor. Vendarle pa je novi transit prinesel dokaj sodoben obraz, z izrazito velikimi lučmi, narebreno masko in opazno poudarjenim Fordovim znakom. Z boka je opaziti zanimivo ukrivljen spodnji rob stekla na prednjih vratih, od tam dalje pa same stroge linije, ki se končajo na opazno starokopitnem zadku. Nekaj privlačnosti bokom dajejo zatemnjena stekla, odvzamejo pa navadna jeklena platišča. A tranzit je v svojem razredu predvsem premišljena in racionalna odločitev.
Notranjost
Notranja ureditev transita, podobno kot zunanjost, pomeni predvsem uporabnost in šele nato estetiko. Tako deluje potniški prostor strogo, brez kakšnih olepšav, čeprav je spodnji del armaturne plošče usklajen s sivino vrat in sedežnih oblog. Slednje so vzorčaste in z nežno barvo ustrezajo zunanji modrini. Celotna notranjost je seveda odeta v trdo plastiko. Namesto surove kovine so za doplačilo v plastiko odeti tudi notranji paneli vrat. Žal za vzdrževanje hvaležna tla prispevajo zelo spolzek občutek, nad katerim so negodovali kar vsi potniki po vrsti. Glede na to, da se sedi po tovornjaško visoko, ne čudi precej položen volan. Bolj začudi nekaj krivih in nenatančnih spojev plastik ter odsotnost strešnih ročajev, ki bi jih bili potniki v ovinkih veseli.
Prostornost
Transit, s skoraj petimi metri dolžine, po dvema širine in višine ter odsekanimi stranicami, ponuja obilje prostora v notranjosti. V treh vrstah lahko sedi devet potnikov in prav vsi imajo dovolj prostora. Po širini še najmanj tista dva, ki sedita ob vozniku, a še vedno dovolj. Dostop v drugo in tretjo vrsto poteka skozi desna drsna vrata. Ta se precej robustno zapirajo, še posebej, če jih morajo zapreti potniki sami iz notranjosti. Zato pa je pripravno, da transita ni moč zakleniti, če vsa vrata niso zaprta, na kar opozori tudi s piskom hupe. Očitno so pri Fordu vedeli, da bo marsikdo moral ponavljati proces zapiranja.
Desnemu sedežu v drugi vrsti se preklopi naslon in tako olajša pot k tretji vrsti. Tudi na tej se sedi brez težav, povsem enakovredno drugi vrsti. Le potniki precej manj vidijo okoli sebe. Medtem, ko se utegne zgoditi, da bodo potniki v drugi in tretji vrsti negodovali nad pomanjkanjem prostora za odlaganje drobnarij, je tega spredaj ogromno. Poleg žepkov na vratih, je pohvalno dobro izkoriščena kar celotna armaturna plošča, ki je preluknjana z nešteto raznovrstnimi odlagališči in predali.
Prtljažnik
Povsem, v zadku se nahaja že v osnovi velik prtljažnik, v katerega ni problem naložiti kupa prtljage za vse potnike. Bolj nerodno je, če je prtljage malo, saj se po gladkih tleh premetava iz ene v drugo stran. Prav bi prišlo kakšno pritrdišče za mrežico. Zadnjo klop je mogoče tudi odstraniti, a poseg zahteva odvijanje matic in dve osebi za prenašanje masivne klopi. Krilna vrata prtljažnika, ki omogočajo lahek dostop tudi na tesnih parkiriščih, se dajo odpreti celo do kota 180 stopinj.
Ergonomija
Voznikov delovni prostor v transitu je pregleden. Prepoznavno Fordovi merilniki se zdijo preko dneva že kar preveč zasenčeni. Sedi se po tovornjaško, torej visoko in za položnim, nenastavljivim volanom, katerega oblika je znana iz mondea. V pomoč pri parkiranju so velika stekla, ki jih na zadku okrne sredinski stebriček krilnih vrat. Za pogled nazaj poskrbita predvsem veliki zunanji ogledali, pri katerih bi si zaželel nastavljanje iz notranjosti. Poleg tega sem med graje zapisal, da so pri Fordu pozabili vgraditi plastiko v prtljažnik - za tretjo zavorno luč - zaradi česar vam pri vsakem zaviranju v notranjosti prtljažnika zasveti lučka. Ta svetlobni efekt je seveda odvečen. Odveč pa bi ne bilo, če bi imel vrtljiv gumb za nastavljanje jakosti ventilatorja bolj vsakodnevne oznake ne pa povsem svojih rešitev. Poleg tega je zmotila še slabo zasenčena kontrolna lučka vklopa klime, ki jo je ob sončnem dnevu zelo težko videti. Testni primerek je imel na strop nameščene še ločene komande za klimatizacijo zadnjega dela vozila in tudi stropne zračne reže.
Mehanika in zmogljivosti
Potem, ko s ključem, torej tradicionalno po Fordovo, odklenete motorni prostor, se zazdi, da je tam v veliko luknjo vgrajen prav majhen motor. A to je le vidni vtis. Gre namreč za 2,2-litrski turbodizel, s 130 KM in 310 Nm največjega navora. Skupaj z natančno in kratko ročico petstopenjskega menjalnika omogoča kar živahno vožnjo. Zeleno polje med 1500 in 3000 vrtljaji najavlja področje ekonomične vožnje in hkrati tudi vrtljaje, v katerih motor suvereno vleče. Tako v prostem teku kot v omenjenem področju je zvočno dobro zadušen, pri hitrostih nad 120 km/h pa postane opazno hrupnejši. Ne glede na otovorjenost motor v transitu povsem zadošča. Skupaj z dobrimi zmogljivostmi voznika razbremeni še s porabo med 8,5 in 10 litri.
Vožnja
Glede na to, da je transit član družine Fordov mu seveda pripada zasnova podvozja, ki omogoča dobro vodljivost in nezahtevno lego na cesti. Še vedno govorimo o kombiju, a takšnem, ki se ne ustraši niti hitrejše vožnje skozi ovinke. Pri tem niti nagibanja karoserije niso moteča, saj je vzmetenje precej trdo in se nekoliko omehča šele pri polni otovorjenosti. Vožnja preko lukenj prinese pri praznem vozilu nekaj stresanja, hkrati pa tudi kar nekaj čričkov – predvsem zaradi velikih vrat. Občutek je podoben tistem v avtobusu. Vsekakor pohvalna lastnost transita pa je njegova okretnost, oziroma majhen obračalni krog.
Zaključek
Konkurenca je seveda pestra in za vsakega se najde nekaj. Fordov transit že štiri desetletja obvlada svoje delo in je zato vse tisto, kar lahko pričakujete od kombija za prevažanje oseb. Ponudi veliko prostora, dobro mehaniko, spodobno opremljenost in prijetno voznost tudi na daljše relacije. Robatost videza in izdelave sodita k pojmu gospodarskega vozila, ki ga nihče ne kupi, da bi bil lep, ampak, da bo z njim opravljal prevoze. Pri nakupu seveda pogleda tudi na ceno. Ta v osnovi za devetsedežni model z motorjem 2,2 TDCi znaša 23.505 evrov, s kar nekaj doplačili za več udobja, pa se je povišala na 26.685 €.
Zunanjost
Večinoma se podjetja ali privatniki, ki izbirajo svoje službeno vozilo za prevoz oseb temu izboru kar krepko posvečajo. Vidikov, ki jih morajo upoštevati je veliko in ko govorita predvsem ekonomija ter razum, se zdi, da je oblika precej postranski faktor. Vendarle pa je novi transit prinesel dokaj sodoben obraz, z izrazito velikimi lučmi, narebreno masko in opazno poudarjenim Fordovim znakom. Z boka je opaziti zanimivo ukrivljen spodnji rob stekla na prednjih vratih, od tam dalje pa same stroge linije, ki se končajo na opazno starokopitnem zadku. Nekaj privlačnosti bokom dajejo zatemnjena stekla, odvzamejo pa navadna jeklena platišča. A tranzit je v svojem razredu predvsem premišljena in racionalna odločitev.Notranjost
Notranja ureditev transita, podobno kot zunanjost, pomeni predvsem uporabnost in šele nato estetiko. Tako deluje potniški prostor strogo, brez kakšnih olepšav, čeprav je spodnji del armaturne plošče usklajen s sivino vrat in sedežnih oblog. Slednje so vzorčaste in z nežno barvo ustrezajo zunanji modrini. Celotna notranjost je seveda odeta v trdo plastiko. Namesto surove kovine so za doplačilo v plastiko odeti tudi notranji paneli vrat. Žal za vzdrževanje hvaležna tla prispevajo zelo spolzek občutek, nad katerim so negodovali kar vsi potniki po vrsti. Glede na to, da se sedi po tovornjaško visoko, ne čudi precej položen volan. Bolj začudi nekaj krivih in nenatančnih spojev plastik ter odsotnost strešnih ročajev, ki bi jih bili potniki v ovinkih veseli.Prostornost
Transit, s skoraj petimi metri dolžine, po dvema širine in višine ter odsekanimi stranicami, ponuja obilje prostora v notranjosti. V treh vrstah lahko sedi devet potnikov in prav vsi imajo dovolj prostora. Po širini še najmanj tista dva, ki sedita ob vozniku, a še vedno dovolj. Dostop v drugo in tretjo vrsto poteka skozi desna drsna vrata. Ta se precej robustno zapirajo, še posebej, če jih morajo zapreti potniki sami iz notranjosti. Zato pa je pripravno, da transita ni moč zakleniti, če vsa vrata niso zaprta, na kar opozori tudi s piskom hupe. Očitno so pri Fordu vedeli, da bo marsikdo moral ponavljati proces zapiranja.
Desnemu sedežu v drugi vrsti se preklopi naslon in tako olajša pot k tretji vrsti. Tudi na tej se sedi brez težav, povsem enakovredno drugi vrsti. Le potniki precej manj vidijo okoli sebe. Medtem, ko se utegne zgoditi, da bodo potniki v drugi in tretji vrsti negodovali nad pomanjkanjem prostora za odlaganje drobnarij, je tega spredaj ogromno. Poleg žepkov na vratih, je pohvalno dobro izkoriščena kar celotna armaturna plošča, ki je preluknjana z nešteto raznovrstnimi odlagališči in predali.
Prtljažnik
Povsem, v zadku se nahaja že v osnovi velik prtljažnik, v katerega ni problem naložiti kupa prtljage za vse potnike. Bolj nerodno je, če je prtljage malo, saj se po gladkih tleh premetava iz ene v drugo stran. Prav bi prišlo kakšno pritrdišče za mrežico. Zadnjo klop je mogoče tudi odstraniti, a poseg zahteva odvijanje matic in dve osebi za prenašanje masivne klopi. Krilna vrata prtljažnika, ki omogočajo lahek dostop tudi na tesnih parkiriščih, se dajo odpreti celo do kota 180 stopinj.Ergonomija
Voznikov delovni prostor v transitu je pregleden. Prepoznavno Fordovi merilniki se zdijo preko dneva že kar preveč zasenčeni. Sedi se po tovornjaško, torej visoko in za položnim, nenastavljivim volanom, katerega oblika je znana iz mondea. V pomoč pri parkiranju so velika stekla, ki jih na zadku okrne sredinski stebriček krilnih vrat. Za pogled nazaj poskrbita predvsem veliki zunanji ogledali, pri katerih bi si zaželel nastavljanje iz notranjosti. Poleg tega sem med graje zapisal, da so pri Fordu pozabili vgraditi plastiko v prtljažnik - za tretjo zavorno luč - zaradi česar vam pri vsakem zaviranju v notranjosti prtljažnika zasveti lučka. Ta svetlobni efekt je seveda odvečen. Odveč pa bi ne bilo, če bi imel vrtljiv gumb za nastavljanje jakosti ventilatorja bolj vsakodnevne oznake ne pa povsem svojih rešitev. Poleg tega je zmotila še slabo zasenčena kontrolna lučka vklopa klime, ki jo je ob sončnem dnevu zelo težko videti. Testni primerek je imel na strop nameščene še ločene komande za klimatizacijo zadnjega dela vozila in tudi stropne zračne reže.
Mehanika in zmogljivosti
Potem, ko s ključem, torej tradicionalno po Fordovo, odklenete motorni prostor, se zazdi, da je tam v veliko luknjo vgrajen prav majhen motor. A to je le vidni vtis. Gre namreč za 2,2-litrski turbodizel, s 130 KM in 310 Nm največjega navora. Skupaj z natančno in kratko ročico petstopenjskega menjalnika omogoča kar živahno vožnjo. Zeleno polje med 1500 in 3000 vrtljaji najavlja področje ekonomične vožnje in hkrati tudi vrtljaje, v katerih motor suvereno vleče. Tako v prostem teku kot v omenjenem področju je zvočno dobro zadušen, pri hitrostih nad 120 km/h pa postane opazno hrupnejši. Ne glede na otovorjenost motor v transitu povsem zadošča. Skupaj z dobrimi zmogljivostmi voznika razbremeni še s porabo med 8,5 in 10 litri.Vožnja
Glede na to, da je transit član družine Fordov mu seveda pripada zasnova podvozja, ki omogoča dobro vodljivost in nezahtevno lego na cesti. Še vedno govorimo o kombiju, a takšnem, ki se ne ustraši niti hitrejše vožnje skozi ovinke. Pri tem niti nagibanja karoserije niso moteča, saj je vzmetenje precej trdo in se nekoliko omehča šele pri polni otovorjenosti. Vožnja preko lukenj prinese pri praznem vozilu nekaj stresanja, hkrati pa tudi kar nekaj čričkov – predvsem zaradi velikih vrat. Občutek je podoben tistem v avtobusu. Vsekakor pohvalna lastnost transita pa je njegova okretnost, oziroma majhen obračalni krog.Zaključek
Konkurenca je seveda pestra in za vsakega se najde nekaj. Fordov transit že štiri desetletja obvlada svoje delo in je zato vse tisto, kar lahko pričakujete od kombija za prevažanje oseb. Ponudi veliko prostora, dobro mehaniko, spodobno opremljenost in prijetno voznost tudi na daljše relacije. Robatost videza in izdelave sodita k pojmu gospodarskega vozila, ki ga nihče ne kupi, da bi bil lep, ampak, da bo z njim opravljal prevoze. Pri nakupu seveda pogleda tudi na ceno. Ta v osnovi za devetsedežni model z motorjem 2,2 TDCi znaša 23.505 evrov, s kar nekaj doplačili za več udobja, pa se je povišala na 26.685 €.
