Ime Ranger, ki ga je nosil tokratni testni avtomobil je namigovalo na čuvaja, na nekoga, ki je vedno v pripravljenosti, ne glede na okoliščine. In nekako takšen je tudi Fordov pick-up ranger. Ta je v tesnem sorodstvu z mazdo BT-50, a v testnem primeru je zaradi črne barve in bogate opreme deloval pravi nastopač.
Zunanjost
Nekoč robati pick-upi kar vsi po vrsti postajajo vedno bolj uglajeni. Kot eden zadnjih je novo izdajo letos spomladi dočakal tudi ranger. Vendarle pa tudi novi ranger ni zgubil primerno oglatega videza, čeprav se precej očitno v tem segmentu kaže trend, da se pick-upi ne uporabljajo več le za delovne namene ampak tudi privatne. V tem primeru nakazujejo svoboden, avanturističen in dinamičen način življenja. Za takšne namene je še moč upravičiti črno barvo testnega vozila, ki bi bila ob vsakodnevno delovni namembnosti seveda preveč občutljiva. Je pa lepo poudarila kromirane dele: pragova, odbijača, ogledali, lok za kabino in veliko masko. K šminkerskem vtisu so prispevala tudi lita platišča in preko pet metrov dolgi, načeloma delovni avtomobil, je v najbogateje opremljeni različici XLT limited deloval že prav nastopaško.
Notranjost
Podobna zgodba se je nadaljevala v notranjosti. Ta nam je bila dobro znana že iz testne mazde BT-50, ki je sestrski model tega forda. Testni ranger je imel dvojno kabino, mazda le podaljšano. Zato se je vanj vstopalo skozi štiri normalna vrata. Vsakokratno plezanje v kabino ali iz nje je pomenilo potencialno nevarnost za mazanje hlač na okrasnih kromiranih pragovih. A po vstopu je potnike pričakalo usnjeno oblazinjenje, ki se je nadaljevalo na volanu in prestavni ročici ter ročici za izbiro pogona. Vse skupaj je kljub črnini, ki so jo oplemenitili vstavki v kovinski barvi, delovalo precej bogato in limuzinsko. Vsekakor prej primerno za direktorja kakšnega podjetja kot pa za prevažanje delavcev v zamazanih bandurah.
Prostornost
Dvojna kabina je prinesla normalno sedenje prav vsem potnikom, medtem, ko je Mazdina podaljšana kabina pomenila zadaj dvoje zasilnih sedal. Prednja sedeža v rangerju sta bogato dimenzionirana in zato kar premalo oprijemljiva. V primerjavi s predhodnikom je povečanje zunanjih mer prineslo tudi malenkost daljšo kabino, nad čemer bodo še posebej zadovoljni potniki na zadnjih sedežih, kjer se je moč brez večjih težav peljati tudi na daljše relacije. No, zaradi le zadnjih dveh vzglavnikov predvidevamo predvsem udobno sedenje dveh odraslih oseb. Medtem, ko bosta sprednja potnika zadovoljna nad količino in razporeditvijo predalov, so zadaj na voljo le žepki na sedežih in dve vdolbini za pijačo na koncu medsedežne konzole.
Prtljažnik (keson)
Tipična lastnost vseh pick-upov, po kateri so prepoznavni, je tovorni prostor. V rangerjevem primeru je bil ta prav lepo dodelan – prevlečen s trpežno plastično oblogo in obdan s kromiranim lokom. Na zadnji strani kabine je v oči padel orjaški Fordov znak, orjaška pa je bila tudi kljuka za odpiranje tovornega prostora. Zaradi dvojne kabine je bil ta nekoliko krajši kot pri preizkušeni mazdi BT-50. A še vedno je v dolžino meril zajetnih 1,53 metra, v širino pa 1,45 metra. Omeniti velja še nosilnost, ki znaša 1175 kilogramov.
Ergonomija
Če bi nehote primerjali rangerja in mazdo BT-5 tudi glede ergonomije, oziroma rokovanja, bi imeli zelo izenačen rezultat. Enaka armaturna plošča prinese enako logiko uporabe. Vse funkcije, tipke in ukazi so premišljeni za enostavno uporabo. Na terensko rabo so namigovali trije dodatni merilniki na vrhu sredinske konzole, ki so prikazovali bočni in vzdolžni nagib vozila ter kompas. Nenavadno je, da so se ti merilniki ponoči videli tudi v prednjem steklu, še bolj pa je bilo osvetlitev sredinske konzole opaziti na zadnjem steklu, ki je seveda navpično in v temi deluje kot ogledalo. Nenavadna v primerjavi z osebnimi avtomobili je tudi ročica parkirne zavore, ki jo potegnete izpod volana. Z izjemo teh dveh posebnosti je počutje v rangerju na nivoju osebnih avtomobilov.
Mehanika in zmogljivosti
Pogled v motorni prostor Fordovega rangerja ni mogoč prav vsem. Avtomobil je dovolj visok, da otroci ne bodo videli, kako zgleda 2,5-litrski štirivaljni turbodizel. V primerjavi s predhodnikom je novi agregat opazno močnejši, saj premore 143 KM in 330 Nm navora že pri 1800 vrtljajih. Dodatna boniteta motorja je bistveno izboljšana kultiviranost in zvočna izolacija. Zvok in vibracije so namreč lepo zadušene in nič kaj tovornjaške, ampak spet bližje avtomobilom za vsakdanjo uporabo. Kljub 1,8 tone prazne mase je ranger s tem motorjem avtomobil, ki ne peša. 158 km/h je najvišja hitrost, ki jo obljublja tovarna, a tistih dovoljenih 130 doseže z lahkoto in tudi zvočno na prijetnem nivoju. 12,5 sekunde je potrebnih za pospešek do stotice, a velika količina navora prinese bolj živahne občutke pri prehitevanjih. Čeprav je menjalnik le petstopenjski in precej terensko pračunan, ni bilo čutiti pomanjkanja šeste. Bolj so me začudili občasno zatikajoči hodi v mrzlih jutrih, čeprav sicer nad menjalnikom ni bilo pripomb. Z bolj ali manj obremenjenim rangerjem, smo v enem tednu prevozili precej raznolike terene. Glede na težo voznikove noge, zahtevnost terenov in seveda obremenjenost vozila je nihala tudi poraba. Medtem, ko je testno povprečje za deciliter preseglo deset litrov, je bila minimalna poraba 8,7, maksimalna pa 10,9.
Vožnja
Čeprav se notranjost zdi podobna tistim v navadnih avtomobilih, se razlika pokaže med vožnjo. Visoko sedenje, velika oddaljenost od tal, dolgi hodi vzmeti in seveda visoka kolesa, so značilnosti primerne terenski vožnji. Pri vožnji skozi ovinke to pomeni več nagibanja in precej posreden volan, kar pa ni moteče na slabših terenih, katere ranger lahkotno premaguje. Ob praznem kesonu pri vožnji preko lukenj je zadek občutno trši od prednjega dela, saj je namenjen temu, da se ga obremeni. No, kadar ni ostrejših robov je ranger prav lepo primeru udoben. Ko pa se pride do zahtevnejših terenov potem pokaže, da tudi te dobro obvlada. S pomočjo ročice ob menjalniku lahko voznik namreč izbira med zadnjim ali štirikolesnim pogonom. Poleg tega je na voljo še kratek prenos in tudi zapora zadnjega diferenciala.
Zaključek
Fordov ranger torej ostaja pristni pick-up, kljub zglajenim linijam. Tako znotraj kot zunaj je videti bolj uglajeno, a kljub temu ne zmore nič manj kot njegov predhodnik, temveč celo obratno. Motor je zmogljivejši, nosilnost največja med konkurenco, udobja je več in tudi prostora v kabini je več. Ranger je torej ohranil svoje primarno delovno poslanstvo, a hkrati postal prijaznejši za vsakodnevno uporabo, oziroma bolj po volji tistim, ki se bi z njim radi pokazali v mestu in pri tem naredili ugleden ne pa robat vtis. Veliko je k temu seveda prispeval najbogatejši paket opreme XLT limited, zaradi česar je cena narasla 26.878 €.
Zunanjost
Nekoč robati pick-upi kar vsi po vrsti postajajo vedno bolj uglajeni. Kot eden zadnjih je novo izdajo letos spomladi dočakal tudi ranger. Vendarle pa tudi novi ranger ni zgubil primerno oglatega videza, čeprav se precej očitno v tem segmentu kaže trend, da se pick-upi ne uporabljajo več le za delovne namene ampak tudi privatne. V tem primeru nakazujejo svoboden, avanturističen in dinamičen način življenja. Za takšne namene je še moč upravičiti črno barvo testnega vozila, ki bi bila ob vsakodnevno delovni namembnosti seveda preveč občutljiva. Je pa lepo poudarila kromirane dele: pragova, odbijača, ogledali, lok za kabino in veliko masko. K šminkerskem vtisu so prispevala tudi lita platišča in preko pet metrov dolgi, načeloma delovni avtomobil, je v najbogateje opremljeni različici XLT limited deloval že prav nastopaško.Notranjost
Podobna zgodba se je nadaljevala v notranjosti. Ta nam je bila dobro znana že iz testne mazde BT-50, ki je sestrski model tega forda. Testni ranger je imel dvojno kabino, mazda le podaljšano. Zato se je vanj vstopalo skozi štiri normalna vrata. Vsakokratno plezanje v kabino ali iz nje je pomenilo potencialno nevarnost za mazanje hlač na okrasnih kromiranih pragovih. A po vstopu je potnike pričakalo usnjeno oblazinjenje, ki se je nadaljevalo na volanu in prestavni ročici ter ročici za izbiro pogona. Vse skupaj je kljub črnini, ki so jo oplemenitili vstavki v kovinski barvi, delovalo precej bogato in limuzinsko. Vsekakor prej primerno za direktorja kakšnega podjetja kot pa za prevažanje delavcev v zamazanih bandurah.Prostornost
Dvojna kabina je prinesla normalno sedenje prav vsem potnikom, medtem, ko je Mazdina podaljšana kabina pomenila zadaj dvoje zasilnih sedal. Prednja sedeža v rangerju sta bogato dimenzionirana in zato kar premalo oprijemljiva. V primerjavi s predhodnikom je povečanje zunanjih mer prineslo tudi malenkost daljšo kabino, nad čemer bodo še posebej zadovoljni potniki na zadnjih sedežih, kjer se je moč brez večjih težav peljati tudi na daljše relacije. No, zaradi le zadnjih dveh vzglavnikov predvidevamo predvsem udobno sedenje dveh odraslih oseb. Medtem, ko bosta sprednja potnika zadovoljna nad količino in razporeditvijo predalov, so zadaj na voljo le žepki na sedežih in dve vdolbini za pijačo na koncu medsedežne konzole.
Prtljažnik (keson)
Tipična lastnost vseh pick-upov, po kateri so prepoznavni, je tovorni prostor. V rangerjevem primeru je bil ta prav lepo dodelan – prevlečen s trpežno plastično oblogo in obdan s kromiranim lokom. Na zadnji strani kabine je v oči padel orjaški Fordov znak, orjaška pa je bila tudi kljuka za odpiranje tovornega prostora. Zaradi dvojne kabine je bil ta nekoliko krajši kot pri preizkušeni mazdi BT-50. A še vedno je v dolžino meril zajetnih 1,53 metra, v širino pa 1,45 metra. Omeniti velja še nosilnost, ki znaša 1175 kilogramov.Ergonomija
Če bi nehote primerjali rangerja in mazdo BT-5 tudi glede ergonomije, oziroma rokovanja, bi imeli zelo izenačen rezultat. Enaka armaturna plošča prinese enako logiko uporabe. Vse funkcije, tipke in ukazi so premišljeni za enostavno uporabo. Na terensko rabo so namigovali trije dodatni merilniki na vrhu sredinske konzole, ki so prikazovali bočni in vzdolžni nagib vozila ter kompas. Nenavadno je, da so se ti merilniki ponoči videli tudi v prednjem steklu, še bolj pa je bilo osvetlitev sredinske konzole opaziti na zadnjem steklu, ki je seveda navpično in v temi deluje kot ogledalo. Nenavadna v primerjavi z osebnimi avtomobili je tudi ročica parkirne zavore, ki jo potegnete izpod volana. Z izjemo teh dveh posebnosti je počutje v rangerju na nivoju osebnih avtomobilov.
Mehanika in zmogljivosti
Pogled v motorni prostor Fordovega rangerja ni mogoč prav vsem. Avtomobil je dovolj visok, da otroci ne bodo videli, kako zgleda 2,5-litrski štirivaljni turbodizel. V primerjavi s predhodnikom je novi agregat opazno močnejši, saj premore 143 KM in 330 Nm navora že pri 1800 vrtljajih. Dodatna boniteta motorja je bistveno izboljšana kultiviranost in zvočna izolacija. Zvok in vibracije so namreč lepo zadušene in nič kaj tovornjaške, ampak spet bližje avtomobilom za vsakdanjo uporabo. Kljub 1,8 tone prazne mase je ranger s tem motorjem avtomobil, ki ne peša. 158 km/h je najvišja hitrost, ki jo obljublja tovarna, a tistih dovoljenih 130 doseže z lahkoto in tudi zvočno na prijetnem nivoju. 12,5 sekunde je potrebnih za pospešek do stotice, a velika količina navora prinese bolj živahne občutke pri prehitevanjih. Čeprav je menjalnik le petstopenjski in precej terensko pračunan, ni bilo čutiti pomanjkanja šeste. Bolj so me začudili občasno zatikajoči hodi v mrzlih jutrih, čeprav sicer nad menjalnikom ni bilo pripomb. Z bolj ali manj obremenjenim rangerjem, smo v enem tednu prevozili precej raznolike terene. Glede na težo voznikove noge, zahtevnost terenov in seveda obremenjenost vozila je nihala tudi poraba. Medtem, ko je testno povprečje za deciliter preseglo deset litrov, je bila minimalna poraba 8,7, maksimalna pa 10,9.Vožnja
Čeprav se notranjost zdi podobna tistim v navadnih avtomobilih, se razlika pokaže med vožnjo. Visoko sedenje, velika oddaljenost od tal, dolgi hodi vzmeti in seveda visoka kolesa, so značilnosti primerne terenski vožnji. Pri vožnji skozi ovinke to pomeni več nagibanja in precej posreden volan, kar pa ni moteče na slabših terenih, katere ranger lahkotno premaguje. Ob praznem kesonu pri vožnji preko lukenj je zadek občutno trši od prednjega dela, saj je namenjen temu, da se ga obremeni. No, kadar ni ostrejših robov je ranger prav lepo primeru udoben. Ko pa se pride do zahtevnejših terenov potem pokaže, da tudi te dobro obvlada. S pomočjo ročice ob menjalniku lahko voznik namreč izbira med zadnjim ali štirikolesnim pogonom. Poleg tega je na voljo še kratek prenos in tudi zapora zadnjega diferenciala.Zaključek
Fordov ranger torej ostaja pristni pick-up, kljub zglajenim linijam. Tako znotraj kot zunaj je videti bolj uglajeno, a kljub temu ne zmore nič manj kot njegov predhodnik, temveč celo obratno. Motor je zmogljivejši, nosilnost največja med konkurenco, udobja je več in tudi prostora v kabini je več. Ranger je torej ohranil svoje primarno delovno poslanstvo, a hkrati postal prijaznejši za vsakodnevno uporabo, oziroma bolj po volji tistim, ki se bi z njim radi pokazali v mestu in pri tem naredili ugleden ne pa robat vtis. Veliko je k temu seveda prispeval najbogatejši paket opreme XLT limited, zaradi česar je cena narasla 26.878 €.
