Ford kuga 2,0 TDCi 4x4 Titanium

Tokrat smo se s Fordovo kugo srečali že tretjič. Potem, ko smo bili pri prvem testu še skeptični, kako bodo ljudje sprejeli nenavadno ime, smo se pri drugem posvetili odličnim zmogljivostim najmočnejše izvedbe, tokrat pa smo se s kugo zapodili v sneg in tudi sicer uživali v uravnoteženih lastnostih.




Zunanjost

Po treh letih se ob pogledu na Fordovo kugo naše mnenje ni kaj dosti spremenilo. Še vedno trdimo, da so Fordovi oblikovalci, v skladu s kinetičnim oblikovanjem, zarisali enega najbolj privlačnih in skladnih SUV-jev. Obliko popestrijo zanimivi detajli – kot so zračne reže pred prednjimi vrati in pod prednjima žarometoma. Z vidika voznika sta všečni vzdolžni gubici na motornem pokrovu, napihnjeni blatniki pa so v testnem primeru pokrivali doplačilna 18-palčna kolesa. Še največ privlačnosti je testna kuga izgubila zaradi barve. Pa ne,d a bi ji siva ne pristajala, ampak aluminijasti strešni letvi ter zaščiti spodnjega dela odbijačev pač pri takšni kombinaciji ne pridejo do izraza.


Notranjost

Tudi pri tokratnem druženju objokujemo sorodnost kugine notranjosti z upokojenim modelom C-max, saj je videti za generacijo bolj konzervativna kot zunanjost. A na srečo je bil ravno tokratni nabor opreme zelo primerno izbran, da je bilo to sorodstvo potisnjeno v drugi plan. Namesto čudno obarvanega predela med prednjima sedežema, kot smo ga spoznali v izvedbi Trend, je tokratni Titanium prinesel povsem črno notranjost. No, morda manj originalno, a precej bolj logično in nesporno. Še posebej, ker je tokratna kuga dajala vtis za stopnjo resnejšega vozila – oblečena je bila v lepo sešito doplačilno usnje in namesto kovinske pokrita s stekleno streho. Tako je v notranjosti, kljub črnini, naredila vtis svetlega bivalnega prostora in s tem prijetno zračnega občutka. Nekaj popestritve so prispevale imitacije kovine, nekaj negodovanja pa (še vedno) zmečkano gumijasto odlagališče na vrhu armaturne plošče, ki skupaj s plastikami na spodnjem delu vrat pokvari vtis sicer dobre izdelave.


Prostornost

Prostornost v Fordovi kugi je v okvirih pričakovanega. Potniki se, zaradi povečane oddaljenosti vozila od tal, usedejo na prijetno višino in se udobno namestijo v prednji ali zadnji del vozila. Seveda, še najbolje, če so štirje. V tem primeru jih vzdolžno ločujeta dva zajetna naslona za roke, z vgrajenima predaloma. Počutje je zelo podobno kot v osebnih vozilih in nič kaj sorodno z grobimi terenci. Pravzaprav, ti so danes menda že izginili – podobno kot bolezen, ki si s tem fordom deli ime. Zato kuga nima negativnih asociacij, saj je prijazna do svojih potnikov. Prednja si lahko sedež večstopenjsko ogrejeta, zadnji pa sicer nimajo ločenih zračnih rež, a sta jim na voljo dve mizici, nameščeni na hrbtišči prednjih sedežev. Prijazen do komolcev je zgornji rob vseh štirih vrat, ki so ga odeli v tkanino, ušesom pa prija doplačilni Sonyev avdio sistem z izmenjevalcem zgoščenk.




Prtljažnik in odlagališča

Visoka oddaljenost vozila od tal (19 centimetrov), skupaj s štirikolesnim pogonom, praviloma pomeni visoko dno prtljažnika. Ta v kugi meri 410 litrov in ponuja še dodaten prostor v dvojnem dnu, ter povečevanje do največ 1405 litrov. Praktična zasnova kuge in njena prijazna naravnanost se kaže v podrobnostih – prtljažni rolo se zloži s pritiskom na ročaj, dno po podiranju deljive zadnje klopi je povsem ravno, vrečke lahko obesite na kljukici, hladilno skrinjo priklopite na 12-voltno vtičnico, prtljažna vrata zaprete s pomočjo enega najboljših ročajev za zapiranje in na koncu koncev – ko je prtljažnik povsem polno natovorjen – vanj dostopate kar z odpiranjem zadnjega stekla. Tudi, ko ste zapolnili zadek, ostane še dosti odlagališč v potniškem prostoru.


Ergonomija

Tisti, ki bo imel avtomobilsko kugo najraje, bo najverjetneje voznik. Le malo SUV-jev mu lahko ponudi takšen sedežni položaj in počutje kot v osebnem avtomobilu. Volanski obroč, prestavna ročica in sedež so v usklajenih razdaljah ter oblikovani tako, da se voznik z njimi hitro spoprijatelji. Povrh kuga ne komplicira z ergonomijo – zasnovana je preprosto logično, z le dvema izjemama: nenavadna je namestitev gumba za zagon motorja (pod stikalo za varnostne utripalke?!?), stikalo za vklop/izklop radia pa je premalo izpostavljeno. Preglednost okoli vozila je dobra, a doplačilni zadnji parkirni senzorji so vseeno dobrodošli.




Pogonski sklop in poraba

2-litrski turbodizel, ki je brnel v testnem vozilu, je že stari znanec. Njegovih 100 kW (136 KM) in 320 Nm največjega navora je še primerno zmogljivih za 1,5 tone težko vozilo. Motor zaženete s pritiskom na gumb (pravzaprav je premalo le pritisk, ampak je treba gumb držati), nakar se v življenje zbudi dovolj umirjeno in zvočno zadušeno, da boste nanj pozabili do naslednje bencinske črpalke. Res je na serpentinastih vzponih potrebnega nekaj več dela s prijetno natančno, kratko prestavno ročico, a v primeru Fordove kuge je tovrstno početje prav prijetno. Tudi 180 km/h najvišje hitrosti in 10,7 sekunde za pospešek do 100 km/h sta solidni številki. Če torej nismo izrazito temperamentni vozniki, na koncu koncev ugotovimo, da tovrsten motor zadovolji večino potreb, čeprav je od konca lanskega leta na voljo še močnejša izvedba s 120 kW, ta motor pa je pridobil dodatnih 5 kW. Predvsem se osnovni dizel oddolži z ugodno porabo, ki je na testu znašala 7,6 litra, z odstopanji od 5,9 do 9,8 litra. Na bencinskem servisu voznika kuga razveseli s poenostavljenim točenjem goriva, po zaslugi domiselnega pokrova rezervoarja Ford Easy Fuel. To je vsekakor dobrodošla rešitev (podobne so se pred tem spomnili že pri Renaultu) in kontrast Fordovemu zaklepanju motornega pokrova z dokaj nerodno ključavnico pod znakom znamke.


Vožnja

Poleg privlačnosti videza in uravnoteženega pogonskega sklopa, je vožnja s kugo gotovo njen glavni adut. Napram konkurenci postavlja merilo glede lege na cesti, vodljivosti in komunikativnosti krmilnega mehanizma. Nagibanja v ovinkih niso moteča, občutek stabilnosti pa vedno znova pozitivno preseneča. Kuga očitno sledi trendu, da so tovrstni avtomobili vedno več na asfaltnih in vedno manj na makadamskih podlagah, zato so tudi široka 18-palčna kolesa predvsem asfaltna izbira. Nekaj malega udobja žrtvujejo na slabši podlagi, kjer pa kuga še vseeno ni neudobna. Večja slabost utegne biti širina pnevmatik v snegu, čeprav se je testna kuga tudi z njim pogumno spopadla. Kugin »mehko-terenski« značaj potrjuje odsotnost terenskih pripomočkov, kot so HDC- za kontroliran spust ali možnost zapore diferenciala. Stalni štirikolesni pogon ne omogoča voznikovih posegov, ampak samodejno (preko Haldex sklopke) razporeja navor med prednji in zadnji kolesi, kar pa se je v primeru testa izkazalo zadostno tudi pri vožnji po zasneženih cestah.


Zaključek

Ford kuga je torej SUV, ki cilja na dinamične voznike. Svoj značaj razločno oznanja z obliko, prijaznost do potnikov izrazi z zasnovo potniškega prostora in prtljažnika, vozniku pa pričara nasmeh na ustih po zaslugi dodelane mehanike. S paketom opreme Titanium ponudi polno zalogo varnosti in tudi večino elementov namenjenih udobju. Testni primerek je imel dodanih še za dobre štiri tisočake dodatne opreme – od kovinske barve, 18-palčnih koles, strešnih letev, zatemnjenih zadnjih stekel preko usnjenih ogrevanih sedežev, steklene strehe, Sony avdio sistema pa do ogrevanega vetrobranskega stekla in zadnjih parkirnih senzorjev.  Kja bistvenega, z izjemo navigacije in prednjih senzorjev, bi že težko dodali. Temu primerna pa je bila tudi cena 34.310 €, ki je praktično izenačena z našim zadnjim testnim vozilom – Toyoto RAV4, ki pa predstavlja več terenca in manj uživača.