Ford C-max 1,8 TDCi trend

Zunanjost

Testni ford C-max je bil odet v vpadljivo turkizno barvo, ki nosi oznako Verdigris. Ob prvem vtisu se mi je zdela kar preveč intenzivna barva, a sčasoma mi je v kombinaciji s platišči, katerih oblika je enaka tistim na focusu ST, postala že všeč. Ob jesenskem testu C-maxa z bencinskim motorjem sem se že posvetil opisu oblikovne prenove, ki je krepko osvežila videz Fordovega najmanjšega enoprostorca. Spremembe prednjega in zadnjega dela zaokrožajo slog, ki je značilen za aktualne modele znamke Ford. Čeprav v osnovi karoserija ohranja enaka razmerja, pa je sedaj videti bistveno bolj športno.

Notranjost

Drugi del prenove je zajel notranjost C-maxa, saj je videti skladnejša, sodobnejša in lepše urejena. V opremi trend je, v obeh dosedanjih testiranih C-maxih, prinesla kombinacijo vrhnje temne in spodnje svetle plastike ter svetlo oblazinjenje. Sam videz deluje sveže in bivalno, ter poveča občutek prostora. Na sredinski konzoli kraljuje velik doplačilni Sonyev audio sistem, ki pa z mehkimi linijami oblikovno nekoliko izpada iz ostale podobe. A za to se oddolži s prijetnim zvokom. Med sicer spodobno natančno izdelavo me je tudi tokrat zmotil gumiran predal na vrhu armaturne plošče, ki je videti nekako zmečkano, pa še precej oddaljeno od dosega rok.

Prostornost

Sedi se v C-maxu načeloma dobro tako spredaj kot zadaj. V obeh primerih se je treba zavedati, da je to nemški avtomobil in zato sodi med trše enoprostorce. Kljub temu pa njegovi sedeži niso neudobni niti na daljših poteh. Na sprednjih je sposoben prebaviti tudi zajetnejše osebe, druga vrsta pa nima klopi ampak tri enakovredne posamične sedeže. Zaradi tega prav nobeden izmed njih ni izrazito velik, a za tri odrasle vitke vseeno ne bo problema niti v višino niti v širino.

Prtljažnik

Kot je značilno za enoprostorce tudi C-max ponuja višji sedežni položaj in dobro preglednost. Na medsedežni konzoli, v vratih, pred sovoznikom in na hrbtiščih sedežev, so razporejena odlagališča. Z zlaganjem treh zadnjih posameznih sedežev ob prednja, ali pa celo odstranitvijo iz avta, je moč raznoliko prilagajati prostornino prtljažnika. Zaradi zaprtih ravnih stranic sicer ne poje ravno širokih tovorov, a ti so lahko povsem pravokotne oblike. V osnovi protornina prtljažnega prostora znaša 473 litrov, s povečevanjem pa lahko dosežemo maksimalnih 1633 litrov.

Ergonomija

Visoko sedenje v enoprostorcih je marsikomu všeč zaradi lahkotnejšega vstopanja, brez pretiranega obremenjevanja hrbtenice. To je moč pričakovati tudi od C-max. A njegovi sedeži ponudijo tudi dovolj dober oprijem telesa v ovinkih, kar skupaj z navpičnim položajem volana omogoča dobro sedenje pri hitrejši vožnji. Samo upravljanje fordovega C-maxa je enostavno, saj so glavna stikala dovolj logično razporejena, merilniki pregledni, razdalje voznika do pedal, volana in prestavne ročice pa brez pripomb. Nekoliko drugačen kot pri večini avtov je le sistem brskanja po potovalnem računalniku, s pomočjo leve obvolanske ročice. Za upravljanje avdio sistema pa so za volan namestili daljinca, ki je za kratkoprste voznike kar predaleč vstran.

Mehanika in zmogljivosti

Bistvena razlika tokratnega testnega forda C-maxa napram preteklem je bila predvsem pri vgrajenem motorju. Medtem, ko je bil prejšnji 1,6-litrski bencinski, je bil ta dizelski. Iz 1,8-litra gibne prostornine je pridelal 115 KM in 280 Nm navora. Kratkotrajno povečanje navora, s tako imenovanim overboostom je prineslo okroglih 300 Nm in s tem enostavna ter hitra prehitevanja. Takšen motor je bil torej povsem primerna motorizacija za C-maxa, saj je poleg dveh šibkejših nad njim samo še 2-litrski TDCi. Z izjemo pomanjkanja veselja do dela takoj nad prostim tekom, je deloval kultivirano in brez težav premikal skoraj 1400 kilogramov težkega enoprostorca ter njegovo živo vsebino. Navaditi se je bilo pač treba speljevanja z več plina. A ko je premagal spodnje območje vrtljajev je omogočal dobre zmogljivosti in celo lenarjenje s kratko ter natančno prestavno ročico petstopenjskega menjalnika. Pet stopenj sicer v večini primerov zadošča, če pa se veliko vozite po avtocesti pa bi se ne branili še šeste. Najboljša stran preizkušenega motorja je vsekakor poraba. Z lagodno vožnjo vas lahko C-max pelje tudi s samo 4,8 litra, kolikor je znašalo minimalno povprečje. Največja poraba je dosegla 7,7 litra, povprečje celotnega testa pa 6,3.

Vožnja

16-palčna kolesa na lepih doplačilnih litih platiščih so skupaj s širokimi koloteki C-maxu nadela videz avtomobila, ki čvrsto stoji na cesti. Kot takšen se je izkazal tudi v praksi. Kot praktično vsak ford zadnje dobe, se je z ovinki pogumno spopadel. Z neposrednim volanom in primerno trdim podvozjem je dal vedeti, da predstavlja dobro izbiro za zahtevnejše voznike, saj mu glede lege na cesti in vodljivosti v zelje lahko hodi le Seatova altea, ki pa deluje manj pristno enoprostorska. Nagibanje C-maxa v ovinkih ni moteče, podvozje pa kljub čvrstemu občutku zelo lepo umiri neravnine s cestišča.

Zaključek

V tem času mineva okroglih pet let od prve predstavitve Fordovega C-maxa, ki se je sprva imenoval še focus C-max. Po lanski prenovi se je znebil imena focus in bolj poudaril sorodnost s športno naravnanim večjim bratom S-maxom. Prenova mu je optično dobro dela, saj je kljub trdim linijam videti sodoben in precej športen. S svojimi voznimi lastnostmi sodi v vrh primerljivo velikih enoprostorcev in je primerna izbira za bolj dinamične družinske očete. Paket opreme Trend pomeni drugi paket izmed štirih. Torej bi lahko rekli, da sodi v spodnji del ponudbe. A z izjemo kovinske barve, 16-palčnih litih platišč, dodatno zatemnjenih stekel, Sonyevega audio sistema s CD izmenjevalcem in dvokanalne samodejne klimatske naprave, je testni avtomobil povsem zadovoljil že s serijsko opremo. Če bi se lahko odrekli omenjenim doplačilom bi vas stal 18.650 €, tako pa je bil za 1440 € dražji.