Ford focus na simulaciji ekstremnih vremenskih pogojev

Novi ford focus je prestal preizkuse v najbolj ekstremnih okoljih našega planeta. Prezebal je v polarnem mrazu arktične Švedske in se potil v žarečem soncu puščave v Arizoni. Skrajne meje je spoznaval tudi v posebnem klimatskem laboratoriju v angleškem Essexu s prav peklenskimi pogoji...

V Fordovem raziskovalnem in proizvodnem centru v Duntonu v Veliki Britaniji je stavba, v kateri lahko tehniki vzpostavijo najhujše podnebne razmere, kar si jih je možno zamisliti. Klik na stikalo ali dve, pa se temperatura v notranjosti že dvigne na soparnih 55 stopinj. Brez težav poskrbijo tudi za ekstremen mraz. Z 28 tonami hladilnega sredstva lahko živo srebro spravijo do -40 stopinj, ko otopijo tudi naši možgani! Duntonski okoljski testni laboratorij se uvršča med najnaprednejše tovrstne pripomočke na svetu. Zgradili so ga leta 1999, stroški so presegali 26,5 milijona funtov, ima štiri preizkusne okoljske komore (dve s popolnimi termodinamičnimi vetrovniki), šest prostorov za ‘potapljanje’ vozil v tekočine in delavnico za pripravljanje vozil. Ima celo dve višinski komori, ki lahko simulirata višine med 100 metri in 4000 metri nadmorske višine.

Fordov novi focus je v laboratoriju gostoval več tisoč ur, da bi bil pripravljen na vse, s čimer ga bo morebiti soočila mati narava. Bruce Thirkettle, nadzornik okoljskih testiranj, pojasni: “Novega focusa smo neizprosno preizkusili v ekstremnih pogojih dejanskega sveta, a vremenski pogoji so v veliki meri odvisni od krajev, kamor zapeljete vozilo. V notranjosti okoljskega testnega laboratorija lahko kadarkoli v letu vzpostavimo vse okoljske pogoje, ki jim bo Focus morda izpostavljen med uporabo. Temperaturo lahko uravnavamo med -40 °C in +55 °C, relativno vlažnost lahko glede na temperaturo povečamo do 100 odstotkov in posebne luči lahko simulirajo sončne žarke s polno intenzivnostjo kot ob ekvatorju.”



V vsakem od šestih prostorov za delo s tekočinami je dovolj prostora za dve vozili. Kratek pogled v enega od teh prostorov razkrije focusa z volanom na desni, ki so ga čez noč ohladili na -30 °C. Njegovo prvotno rdečo barvo je zamenjala briljantno bela, saj je prekrit z milijonom drobnih ledenih kristalov.

“To vozilo pripravljamo na preizkus zagona hladnega motorja,” doda Thirkettle. “Ko bo 16 ur izpostavljen temperaturi -30 °C, ga bomo prestavili v drugo testno komoro z enako temperaturo in ga namestili na tekoči trak. Nato bomo zagnali motor in na krajši vožnji preverili, ali motor ustrezno deluje. Ekstremen mraz postavi električni sistem pred izjemno težko nalogo, saj mora zagotoviti dovolj energije za zagon motorja z zahtevanim številom vrtljajev, ki so potrebni za vzpostavitev stabilnega zgorevanja, pri ustreznem delovanju pa so obremenjeni tudi drugi deli sistema motorja, na primer žarilne svečke, šobe za vbrizgavanje goriva in vžigalne svečke.”

To je le eden od ekstremnih preizkusov, ki so ga Fordovi inženirji opravili z novim focusom. V laboratoriju s sončnim obsevanjem je kombilimuzina s petimi vrati, ki se ‘kuha’ pri 49 stopinjah. Mehaniki preverjajo učinkovitost klimatske naprave.

“Temu pravimo test ohladitve s klimatsko napravo,” pove Thirkettle. “Avto ogrejemo na najvišjo možno temperaturo, nato zaženemo motor in preverimo, koliko časa potrebuje klimatska naprava, da ohladi vozilo do sprejemljive stopnje.”

Več kot polovica preizkusov v okoljskem laboratoriju je povezana z umeritvijo motorja, zato je laboratorij opremljen z dinamometri podvozja, ki lahko simulirajo vožnjo s hitrostjo do 250 km/h. Dva vetrovnika lahko zagotovita veter s hitrostjo do 225 km/h. “Tukaj v Duntonu lahko programiramo dinamometre podvozja za vzpostavljanje pogojev dejanskega sveta,” doda Thirkettle. “Eden od krajev, kjer izvajamo višinske preizkuse, je alpska cesta v pogorju Grossglocknerja v Avstriji, a v našem laboratoriju lahko natančno reproduciramo naklone te ceste in prilagodimo tudi atmosferski tlak, da popolnoma odraža spremembe višine. Ko delamo višinske preizkuse nad 3000 metri, naši inženirji uporabljajo kisikove maske, da ne bi utrpeli posledic višinske bolezni.”

“Naši avtomobili morajo iti skozi pekel pri nas, da lahko uporabniki uživajo v brezskrbni vožnji,” zaključi Thirkettle. “Še vedno so potrebni preizkusi v oddaljenih območjih, da preverimo različne vrste cestnih površin. Na Švedskem se na primer pozimi odpravimo na zamrznjena jezera, da poskrbimo za prefinjene nastavitve sistemov za nadzor vlečne sile, sistemov vektorskega nadzora navora in sistema ESP. Laboratorij nam omogoča, da skrajšamo čas razvoja vozila. To je izjemno pomemben pripomoček, ki nam omogoča, da zagotovimo vrhunsko zanesljivost v vseh pogojih delovanja.”

Seveda bo le malo lastnikov uporabljalo svoja vozila v tako ekstremnih pogojih, kot vladajo v Duntonskem laboratoriju, a gotovo je dober občutek, če veste, da vas vaš focus ne bo pustil na cedilu, če se vreme še tako poslabša.