Mini John Cooper Works GP

Mini kot mini je avtomobil specifičnega videza in slovesa. Ne nagovarja vsakogar. Vsakomur ni niti všeč, niti si ga ne more privoščiti niti ne zadosti njegovim potrebam. Napis »John Cooper Works« krog potencialnih kupcev še omeji, poveča pa ugled in užitke. Če vam slučajno pot prekriža primerek, kakršen je bil testni, z dodano značko GP, potem ste lahko sigurni, da ste videli redek primerek in v njem voznika, ki je moral sprejemati kompromise, da sedi v brezkompromisno športnem avtomobilu. Le 2000 takšnih kupcev naj bi razveselili po celem svetu.

Mini John Cooper Works GP z agresivnimi oblikovnimi elementi in nalepkami že na prvi pogled izraža divji značaj

Zunanjost

Kljub temu, da mini v moderni dobi ne nadaljuje enake oblikovne filozofije, ki mu je prinesla svetovni sloves, je treba oblikovalcem priznati, da so za današnje dni uspeli ustvariti izjemno prepoznaven značaj avtomobila. Čeprav deluje obel in celo prijazen, ima mini skoraj povsem ravne boke, vodoraven
pas stekel in nad njim spet skoraj povsem ravno streho – »enostavno kot pasulj«! Kolesa so postavljena daleč na skrajne robove karoserije in že pri navadnih modelih pomagajo k zelo kompaktnem videzu. Zgodba zase je model kot je bil testni. Ne le značke John Cooper Works, pač pa napisi GP so tisti, ki ga potisnejo na prestol te britanske znamke. To jasno pokaže z brutalno agresivnim videzom. Pokrov motorja ima veliko režo za dotok zraka, prednji spojler gleda cesto zelo od blizu in je smrtni sovražnik vsakega robnika, platišča so velika, dirkaške pnevmatike Kumho Ectsa V700 Sports pa imajo nesramno majhen presek in nesramno malo zarez v profilu. Nad zadnjim steklom je vpadljivo velik karbonski spojler, spodnji del odbijača pa preluknjata dve sredinsko nameščeni izpušni cevi, ob katerih se med vožnjo tok zraka pod difuzorjem razširi in prisesa vozilo na tla. To ni okrasni difuzor, kot pri 95% aktualnih avtov s črno pobarvanim spodnjim delom zadnjega odbijača! Tale ima dejansko funkcijo. Zunanji videz tvori še dvobarvna kombinacija posebne sive in rdeče, ki ju dodatno popestrijo še nalepke.

Notranjost

Predstavljate si – takšen frajerski avto, pa boste morali dve štoparki kar lepo pustiti ob cesti?!? Ja, žal. Mini John Coper works GP ima le dva sedeža. Egoizem povezan s športnostjo. Namesto zadnje klopi je namreč med blatniki sklenjena toga prečna povezava, ki jo tvori vpadljiv rdeč drog. No dobro, se bosta pač vozila le dva. A v tem primeru pozitivno presenečenje priskrbi sama oblika in zasnova sedežev. Odeta sta v kombinacijo usnja in alcantare, v temno sivih odtenkih, ter sešita z natančnimi rdečimi šivi. Čeprav imata v naslone vtisnjen napis Recaro, nista školjkasta trda dirkaška sedeža, niti nimata podaljšljive opore za noge, pač pa sta prav solidno udobna športna sedeža, ki tudi oblikovno lepo sovpadate z minijevim dizajnom. Če izvzamem aluminijaste stopalke, športen volan, posebno glavo prestavne ročice in črno okrasno letvico z napisom 1 of 2000 ter značko GP, je takšen mini pač tipičen mini. Tematika notranjega dizajna so krogi in elipse, osrednji merilnik odseva velikost londonskih cerkvenih ur, klecna stikala pa so poklon britanski ljubezni do avtomobilskih detajlov.

 
Prostornost

Kot razkriva bistveni del imena modela, govorimo o majhnem avtomobilu. Glede prostornosti je majhen, a ni mini. Spredaj se povsem lepo sedi, prostora je nad glavami dovolj, za noge pa še več, saj pomik sedeža nazaj ne omejuje uporaba zadnje klopi. Temna notranjost, s temnim stropom vred, sicer ne pripomore k optičnem vtisu zračnosti prostora, saj so tudi steklene površine ozke, a vsak potnik takoj opazi, kako nenavadno navpično je nameščeno prednje steklo in s tem je rob strehe daleč od voznikove glave. Občutek pa zato prostornejši in drugačen od večine avtomobilov.

Če uspete prezreti sedeža in odsotnost zadnje klopi, je notranjost minija John Cooper Works GP manj odstopajoča

Prtljažnik in odlagališča

Poglavje o prtljažniku bi lahko povezali s prejšnjim. Meje med prostorom, v katerega naložite prtljago in prostorom za potnike ni. Meja sta prednja sedeža. Lahko bi torej rekli, da je prtljažni prostor minija John Cooper Works GP enakovreden prtljažniku po podiranju naslonov zadnje klopi, a to ni čisto res. Kakor dolgo peljete prtljago, ni problema – v zadku je dno poglobljeno, premik prtljage naprej pa zavira prečni stabilizator. Ko pa v avto natovorite več manjših predmetov, pa se ti prevažajo sem in tja brez omejitve – ob zaviranju jih na poti v prednji del prav nič ne ustavlja. Čeprav pišemo o izrazito namenskem športnem avtu, je prtljažnik brez razmejitve za sedeži lahko tudi varnostna pomanjkljivost. A predvidoma se lastniki takšnega minija na dopust vozijo z drugimi vozili. Za potrebe dveh potnikov poskrbi še tistih par vdolbin in predalčkov v vratih, na sredinskem grebenu in predalu pred voznikom. Oblika predalov v vratih je vsekakor posebna, a le pogojno uporabna.

Ergonomija

Prejšnje ugotovitve, glede sedenja in uporabnosti so že namignile na specifične ergonomske omejitve tega posebnega minija. Nadaljujem pa z ugotovitvijo, da je položaj za volanom dober in solidno nastavljiv. Sam volanski obroč odlično sede v roke, enako tudi prestavna ročica. Preglednost je povprečna, logika upravljanja pa mestoma svojeglava. Čeprav orjaški merilnik hitrosti tudi sopotniku jasno izda svoje podatke, voznik lažje opazi digitalno zapisano hitrost v okviru merilnika vrtljajev, ki se nahaja pred njim. Stikala na sredinski konzoli in stropu, gumbka pred prestavno ročico in upravljanje avdio sistema, vsi skupaj zahtevajo nekaj malega privajanja. Nezaželenost prtljage v zadku se izkaže tudi v temi, ko imate svetlobo v prtljažniku le, če odprete bočna vrata in se vam prižge luč v kabini.

Smisel nakupa mini John Cooper Works GP opraviči šele pri hitri vožnji skozi ovinke. Po možnosti na lepi podlagi

Pogonski sklop in poraba

Tokratni prisilno polnjeni štirivaljnik je najmočnejši motor, ki se trenutno vgrajuje v minija. Izhaja iz dobro znane družine 1,6-litrskega motorja, ki sta ga skupaj razvila BMW in PSA. Takšne in drugačne izvedbe motorja 1,6 smo pohvalili že na dosedanjih testih, a tale je bil še dodatno »začinjen«. Turbinski polnilnik mu je pomagal do največje moči 160 kW (218 KM) in do 260 Nm navora (ob overboostu 280). V uporabi naj bi to pomenilo pospešek do 100 km/h v 6,3 sekunde in najvišjo hitrost 243 km/h. A ta avto je eden izmed dokazov, da se športnost ne meri s številkami, pač pa z občutki. Motor je res odličen. Ob majhni masi minija John Cooper Works GP je navora vedno dovolj, da so pospeševanja ostra. Odzivnost je hipna, voznika pa k igricam vzpodbuja robato rohnenje izpušnega sistema, ki je še potencirano zaradi »praznega zadka«. Vsaj tako zanimiv je dirkaško grgrajoč in pokajoč zvok pri popuščanju plina, ko prestavite navzdol. In to je prijetno ponavljati, saj ročica 6-stopenjskega ročnega menjalnika voznikov gib sprejme čvrsto, hitro in natančno. Prestavna razmerja so kratka, posledično pa se zgodi, da takšen mini hitro postane (pre)glasen. Poleg zelo dobrih zmogljivosti zna presenetiti poraba – minimalno povprečje testnega kroga je znašalo le 5,7 litra! Kar 3-krat toliko je mini JCW GP popil na hitrem ciklusu, saj trasa poteka na njegovem ljubem igrišču – preko gorskega prelaza. V celotnem miksu testa smo prišli do skupnega povprečja 8,4 litra, kar je dober rezultat upoštevaje zmogljivosti.

Vožnja

A zmogljiv ni le pogonski sklop. Vsaj na tem nivoju je podvozje. Mini John Cooper Works GP je posajen na pol-dirkaške pnevmatike, ima izrazito športno nastavljeno vzmetenje, ustavljajo pa ga veliki zavorni koluti, v katere spredaj grizejo 6-batne čeljusti. Krmilni mehanizem je zelo neposreden, vodljivost izredno natančna. Pelje se kot po tračnicah, brez nagibanja. Z neverjetno lahkoto premaguje ovinke, popuščanje plina pa privede do zelo enostavno nadziranega drsenja zadka. Vse skupaj omogoča uživaško igračkanje tako z bočnimi kot vzdolžnimi silami. A življenje s takšnim minijem le ni tako enoznačno lepo. Večina ga kupi ravno zaradi lastnosti, ki bi šle drugim na živce. Na lepem asfaltu in ovinkasti cesti, zna biti igračka, ki dvigne adrenalin in z užitki polepša dan. V realnem vsakdanu pa mu tudi dokaj udobni sedeži ne pomagajo do prijaznosti. Še posebej na slabo vzdrževanih cestah. Tam postane Minijev GP nadležen! Britanska sitnoba, ki ne da miru, da bi se lahko normalno, sproščeno peljal, ker ga je treba preko vsake neravnine loviti po cesti. Premetava ga levo in desno in puli volan iz rok. Povrh pa je še zvočno egoističen do tistih, ki bi radi tišino. Križ je s tako močnim samosvojim karakterjem!

Zaključek

Mini John Cooper Works GP je brez dvoma zelo poseben avtomobil. Ali mu daje čar predvsem videz, ali podatek o omejeni seriji, ali zmogljivosti – ni pomembno. Pomembno je, da ima točno določen namen in s tem precej omejen krog strank. Ni udoben, ni tih, ni prijeten, ni uporaben, ni družinski, ni poceni. Je pa vpadljiv, redek, prepoznaven, divji, športen, glasen, trd, zmogljiv, uživaški in individualističen. Je torej tipično neracionalen nakup - kot drugi ali tretji avto pri hiši. Za tiste, ki so še
dovolj mladi, da jih ne skrbijo vibracije v hrbtenici. Je za egocentrike, ki želijo biti opaženi. Za nepraktične, ki ne kupujejo avta za prevažanje hladilnika ali omare. Za ne-družinske, ki nimajo otrok, ki ne vozijo tasta ali tašče, ki jim je vseeno, če imajo po nakupih vsebino razmetano po celem zadnjem delu avta. Je za naglušne, ki jih ne bodo motili hrup in črički na stara leta. Za vse konzervativce, ki ne rabijo bluetootha (tudi, če bi ga imel, bi bilo hrupa preveč), ki jih ne ganejo aplikacije in navigacije, pač pa želijo po moško zagrabiti volan in rohneče glasno, kot po tirnicah oddrveti preko ovinkov. Po možnosti ne govorimo o Slovencih, ker je na naših luknjastih cestah ta avto vse prej kot prijeten ali enostaven za vožnjo. Če že, pa si predstavljam, da bi ga imel nekdo, ki živi v krajih, kjer je razgibanost cest na kožo pisana takšnim cestnim dirkalnikom in omogoča uživanje vsak dan znova, na poti v službo in nazaj. Kakorkoli že. Osnovni pogoji za nakup: ljubezen do hitre vožnje, bližnje ovinkaste ceste, še en uporaben avto doma in dovolj globoka denarnica. Hmmm, ni čudno, da jih je le 2000. Za tiste »prave«!

Besedilo in fotografije: Aleksander Praper
Asistenca pri fotografiji: Jure Merkač

Galerija