Še v nedeljo smo v novički sporočili, da se je zdravje enega najpomembnejših avtomobilskih voditeljev zadnje dobe, Sergia Marchionneja, močno poslabšalo. Takrat je uradno sporočilo koncerna Fiat Chrysler Automobiles, ki ga je ustanovil prav Marchionne, dalo vedeti, da je situacija zelo resna, saj so v soboto že poiskali naslednike za vse njegove vodilne vloge. Danes je 66-letni Sergio Marchione v bolnišnici v Zürichu umrl.
Predsednik koncerna FCA John Elkann, pravnuk ustanovitelja FIATa Giovannija Agnellija, je javnosti sporočil: »Na žalost se je zgodilo česar smo se bali. Sergio Marchionne, mož in prijatelj, je odšel. Verjamem, da je najboljši način spoštovanja njegovega spomina, da gradimo na zapuščini, ki jo je zapustil, nadaljujemo z razvijanjem človeških vrednot odgovornosti in odprtosti v katerih je bil najbolj goreč prvak. Moja družina in jaz mu bomo večno hvaležni za to, kar je naredil. Naše misli so z Manuelo in njegovima sinovoma Alessiom in Tylerjem. Ponovno bi prosil vse, naj spoštujejo zasebnost Sergiove družine."
Pred javnostjo je bilo do zadnjega skrito, kaj se je dogajalo z Marchionnejem. Že konec junija v Rimu, ko so italijanskim karabinjerjem predali jeepe, naj bi deloval slaboten, v bolnici v Zürichu pa je prišlo do zapletov po operaciji ramena. A včeraj so italijanski mediji objavili, da je imel Marchionne hudo obliko raka, ki so jo reševali z operacijo ramena. Po operaciji se je tvoril strdek, ki naj bi povzročil možgansko kap s trajnimi posledicami. Posledično naj bi bil Marchionne že od nedelje v nepovratni komi. Njegova partnerka Manuela in sinova Alessio ter Tyler so ob njem vztrajali do zadnjega trenutka.
In kdo je bil Sergio Marchionne? Rodil se je v kraju Chieti, blizu Pescare, očetu Italijanu in mami Hrvatici (iz Krnice med Labinom in Pulo). Bil je star 13 let, ko so se preselili v Kanado. Po izobrazbi filozof, ekonomist in pravnik je od leta 1983 dalje zamenjal več odgovornih funkcij na področju financ, sprva v Kanadi in nato v Švici, vse dokler ni leta 2004 na povabilo družine Agnelli vstopil v avtomobilsko industrijo z namenom, da poskuša rešiti koncern Fiat pred bankrotom.
Na avtomobilskem salonu v Ženevi sem pred leti prisostvoval konferenci ob predstavitvi nove generacije lancij, ki so bile v bistvu chryslerji z Lanciino značko. Ko je Marchionne govoril o združevanju dveh svetov – Amerike in Italije – sem vedel, da je ta ideja obsojena na propad, saj so bili avtomobili vizualen in kakovosten korak nazaj. Prepričan sem bil, da ne razume avtomobilizma, oziroma zakaj ljudje kupujejo italijanske znamke. Velik del ljubiteljev se je obrnil proti njemu in tudi mediji mu niso bili naklonjeni, saj je marsikdaj obljubljal preveč in bil do ne enako mislečih včasih boleče direkten. Zaprl je nekaj tovarn, veliko delavcev je ostalo brez služb, drugim pa je zniževal plače, a bojda je znal nagrajevati tiste, ki so se izkazali. V teh štirinajstih letih Marchionne s tveganimi potezami ni rešil le Fiata temveč tudi Chryslerja ter ju povrnil do stanja brez dolgov. Znamko Jeep je pretvoril v globalno uspešno znamko, za 11-krat povečal vrednost delnic Fiata, osamosvojil znamko Ferrari in povrnil ugled znamki Alfa Romeo. Njegov pogled v prihodnost koncerna FCA je v 5-letnem planu, ki ga je predstavil junija, temeljil na Jeepu, Alfa Romeu, Maseratiju in Ramu. Očitno je pokopal znamki Lancia in Chrysler, pa tudi usoda Fiata ter Abartha ni razvidno opredeljena.
Na poti »popravljanja« je bil Marchionne nemilosten voditelj, ki je delal cele dneve, marsikdaj spal kar na letalu, uporabljal več telefonov hkrati in ključne odločitve sprejemal na licu mesta, po potrebi na cel dan trajajočih sestankih. Podobno delovno zavzetost je pričakoval od tistih, ki jim je zaupal odgovorne funkcije. O kakšnem človeku je govora pove tudi anekdota, da je svoj preprost (nič kaj italijansko estetski) slog oblačenja v praviloma črne puloverje opravičeval z dejstvom, da mu ta rutina vsak dan prihrani nekaj minut, ki jih lahko nameni za delo. Sam je sprostitev našel v cigaretah in kavi ter dragih švicarskih urah. Prvima dvema se je moral lani zaradi zdravja odreči. Letos naj bi zaključil svoj mandat, zaradi česar je v zadnjih mesecih iskal svoje naslednike med tistimi, ki jih je sam vzgojil in jim je najbolj zaupal. Če zanemarimo žrtve, ki so (vključno z njim) padle ob zdravljenju dveh pomembnih avtomobilskih »bolnikov«, lahko 14 let njegovega delovanja v tej branži označimo kot nedvomno finančno uspešnih, njega pa kot človeka, ki ga bo težko pozabiti, saj je bil v večini lastnosti drugačen kot tipični avtomobilski managerji.
Aleksander Praper