Boštjan Lederer in Vesna Škrlj, zmagovalca natečaja Share Dunlop Spirit, sta se iz Afrike, vroče, črne celine, vrnila v zasneženo domovino. Pri poskusu, da se Boštjan kot prvi mišični distrofik povzpne na vrh Kilimandžara, najvišjo goro Afrike, sta z ekipnim trudom dosegla nekaj več kot 3.720 metrov višine, kar je za osebo na invalidskem vozičku impresiven dosežek. Velik izziv pa je predstavljal tudi preostanek potovanja, v sklopu katerega sta potovala od mesta Arusha do Zanzibarja. S tem sta dokazala, da z jekleno voljo in vztrajnostjo, kljub Boštjanovi invalidnosti, lahko uresničita smele popotniške ambicije in tako mnogim vlila upanje, da lahko tudi sami premaknejo meje mogočega.
Uresničitev drznega popotniškega načrta je Vesni in Boštjanu, poleg neomajne želje po raziskovanju in adrenalinskih avanturah, omogočila zmaga na natečaju Share Dunlop Spirit. Skoraj tri tisoč glasov podpore so jima po uvrstitvi med najbolj 'meje premikajoče načrte' namenili glasovalci na spletni strani sharedunlopspirit.dunlop.si, ki sta jih prepričala celotnim programom potovanja. V skoraj treh tednih sta poskušala osvojiti vrh Kilimandžara, spoznala vrvež živahnih tanzanijskih tržnic, kavne plantaže, na safariju občudovala divjo naravo, doživela utrip življenja v vaseh domačinov in afriških masajskih plemen, v kombiju prepotovala več kot 700 kilometrov kaotičnih afriških cest ter raziskala Zanzibar, otok rajskih lepot in peklenske vročine. Prav vsak dan na njuni poti pa je bil improvizacija, na katero "zdravi" niti ne pomislijo.
Na Kilimandžaru do zavidljive višine
Vesna in Boštjan sta potovanje pričela z najbolj pričakovanim izzivom: vzponom na Kilimandžaro. Slednji se je zaradi slabega vremena in spleta okoliščin predčasno končal na nekaj več kot 3.720 metrih nadmorske višine. Odprava, katere del je bil tudi Boštjanov prijatelj, Sašo Korene, je kljub razritim potem, polnih kamenja in blata, z vzponom napredovala tri dni.
»Na črni kontinent, v Afriko, smo ponesli avanturistični Dunlopov duh. Poskušali smo osvojiti streho Afrike in Sašotu je tudi uspelo, z Vesno pa sva počakala na 3.720 metrih. Priznam, nisem si mislil, da bo tako naporno. Bolečine v hrbtu, psiha in polomljena feltna pa so naposled rekli, da je dovolj,« je po vzponu zapisal Boštjan. »Takrat nisem bil prepričan, ali mi je gora več dala ali vzela. Sedaj bi kakšno stvar naredil drugače. Pa vseeno, vesel sem, da smo z veliko pomočjo obeh, Vesne in Sašota, ter na novo pridobljenih prijateljev, uspeli priti do zavidljive višine,« dodaja.
Spoznavanje afriške divjine in lokalnih prebivalcev
Iz višine je sledil spust v dolino, na safarije ob jezeru Manyara in v ugaslem ognjeniškem kraterju Ngorongoro. Številnim divjim živalim – od opic, zeber, gnujev, slonov, bizonov, nosorogov, nilskih konjev, hijen, pa vse do levov, sta se lahko približala na nekaj metrov. Posebne spomine so Vesni in Boštjanu pustili tudi ljudje. »Tako zelo lepi in čistega srca, tako zelo odprti in prijazni do teh 'norih' turistov, oboroženih s fotoaparati in kamerami ... Moraš jih imeti rad ...« je vtise strnila Vesna. Med drugim sta obiskala Masaje, pleme Hadzabe (t.i. bušmane) in pleme Datoga, kjer sta se preizkusila s streljanjem z lokom, pomagala pri nabiranju užitnih korenov in pri lovu za hrano.
»Kulturni šok za marsikoga … kljub TV, si stvari ne zamišljamo vsi tako,« pove Boštjan. »Afrika je lahko že za povprečnega popotnika zelo zahtevna dežela. Tudi higiena ima tukaj drugačne razsežnosti. Zato verjamem, da je Boštjanu še toliko več energije pobrala že sama prilagoditev na te tako zelo drugačne razmere,« dodaja Vesna.
Zaključek avanture na Zanzibarju
Na Zanzibarju je ekipo pričakala pestra paleta aktivnosti – do obiska orjaških želv, plavanja z delfini v kristalno čistem morju, snorkljanja po koralnih grebenih, pa do gurmanskih užitkov, med katerimi ni manjkalo ribjih specialitet in jastogov.
»Zanzibar je resnično rajski in sanjski, pa kljub vsemu ne tako zelo, sploh ko gre za invalidno osebo. Voziček se v mivki zakoplje, še predno prideš do prve palme. Plima in oseka nihata tudi za 100 metrov in če smo se do čolna prebijali 10 metrov, je bila pot iz čolna dolga 100 metrov, čez ostre korale, ježke, pesek in mivko. Prav vsaka taka ovira je postala naša 'avantura',« je o tudi manj prijetni plati spregovorila Vesna.
»Res je, da se vsaka stvar enkrat konča, a mislim, da bo ta avantura še kar nekaj časa žarela v naših srcih in mislih ter jo bomo podoživljali še naprej. Hvala Share Dunlop Spirit za priložnost, da smo lahko skupaj odkrivali nove avanture. Hvala Vesna, ker sem to lahko delil s teboj, in hvala Sašo za vso pomoč in družbo. Seveda pa hvala tudi vsem, ki ste nas spremljali in podpirali. Brez vas tega ne bi bilo!« so bile Boštjanove besede, takoj po povratku.
Po sporočilu za javnost povzel: Aleksander Praper