Potem, ko Volvo več kot deset let ni izdeloval vozil s šestvaljnim motorjem, je podjetje avgusta 1968 predstavilo svoje modele za leto 1969, ki so vključevali tudi nov in velik avtomobil, ki je imel željo prodreti v bolj prestižen in luksuzen segment. .Model je nosil ime 164 in številka 6 v sredini je nakazovala, da je ta avtomobil, za razliko od tistih iz serije 140, opremljen s šestvaljnim motorjem.
Stilski, eleganten in udoben
»Volvo 164 – stilski avtomobil visokega razreda z novim vrstnim šestvaljnikom, elegantno in udobno notranjostjo in številnimi ostalimi lastnostmi, ki ta model zagotovo uvrščajo med znana imena v cenovnem razredu, v katerem je Volvo novinec. 164 je popolnoma nov in ekskluziven avtomobil, ki popolnoma naravno in hkrati bistveno dopolnjuje modele Volvo Amazon (P120) in Volvo 142/144 ter predstavlja privlačno in uspešno razširitev razpona modelov Volvo.« Tako je bil novinec tik pred svojo predstavitvijo opisan v notranjem glasilu podjetja Volvo. Besedilo se bere skorajda kot sporočilo za javnost in ga je zato zelo enostavno in tudi mikavno citirati.
Močni vrstni šestvaljnik
Ko je Volvo leta 1957 prenehal s proizvodnjo modela PV830, je to pomenilo tudi konec uporabe šestvaljnih motorjev v njegovih osebnih vozilih. Motorji B16, B18 in B20 različnih tipov in z različnimi izhodnimi močmi so med leti 1957 in 1968 poganjali vse modele Volvov. Številni ljudje so se z nostalgijo spominjali velikih, močnih in tihih šestvaljnikov podjetja, ki so bili tako-rekoč neuničljivi, in udobnih ter prostornih vozil, v katera so bili vgrajeni. Zato je Volvo kmalu po koncu proizvodnje PV830 zagnal nov projekt, projekt 358, s katerim je želel razviti sodobno vozilo, ki bi nadomestilo PV830, in ga opremiti z motorjem V8. Ta motor je bil vgrajen v prototip Philip in nato pod imenom B36 tudi v lahek tovornjak Volvo Snabbe (Hitri). A načrti za uporabo V8 so bili kmalu opuščeni in namesto tega se je podjetje odločilo, da bo predstavilo vrstni šestvaljnik s prostornino 2,7 litra, ki bi jo bilo moč povečati na 3 litre. Sodelavci na novem motorju niso nikoli bili pod časovnim pritiskom, ko pa je bil trilitrski motor B30 končno predstavljen, je Volvo ponosno zapisal: »Volvovi inženirji nenehno delajo z enim očesom uprtim v prihodnost in ta novi motor je plod več tisoč ur načrtovanja in preizkušanja, odlične zapuščine prejšnjih Volvovih motorjev in uporabe najnovejših dognanj na področju motorjev. Motor B30 je zgrajen na osnovi že poznanega in priljubljenega motorja B18 in vključuje vse prednosti in lastnosti, ki so njegovem manjšem bratu prinesle svetovni sloves glede zanesljivosti in vzdržljivosti.« In resnica je bila natančno takšna. Vrstni šestvaljnik je idealna konfiguracija za motor – je popolnoma uravnotežen in ima izjemno učinkovito zasnovo z eno hladno ter eno toplo stranjo, v svojem delovanju pa je uglajen in tih. Le malo tipov motorjev se lahko z vrstnim šestvaljnikom kosa glede njegove kombinacije uglajenosti, navora in možnosti doseganja visokih hitrosti ter predvsem vzdržljivosti.
Prvi serijski motor z nadzorom nad izpusti
B30 je imel enake notranje mere kot B20: 88,9 x 80 mm za premer in višino valja. Povedano drugače – bil je neke vrste modularni motor še pred vpeljavo te fraze, modularnost pa je prišla še bolj do izraza zaradi ventilov, batov in ojnic, ki si jih je motor delil z B18 in B20. Izhodna moč, navor in značaj motorja B30 so bili primerljivi z ostalimi trilitrskimi šestvaljniki, a Volvo je na enem področju spet močno prehitel konkurenco. »Podjetje Volvo je za svoje motorje letnik 1969 znova opravilo pionirsko delo na svetovnem merilu – filtriranje izpušnih plinov je del standardne opreme. Princip je enostaven: številne izboljšave na uplinjaču in dovodnem sistemu so privedle do popolnejšega izgorevanja pri nižjih obratih v primerjavi s primerljivimi tipi motorjev.« Te izboljšave so vključevale tudi nadzor nad temperaturo v uplinjaču, s čimer smo dosegli konstantno temperaturo mešanice goriva ne glede na zunanje temperature, medtem ko dodaten ventil v dovodnem razdelilniku poskrbi za vrtinčasto gibanje, ki mešanico razprši. Rezultat so izpušni plini z nizko stopnjo ogljikovega monoksida in ogljikovodikov. Ob vožnji pri višjih obratih se ventili odprejo in mešanica v motor vstopa neposredno brez predhodnega razprševanja, saj je izgorevanje takrat že dovolj učinkovito. Volvo 164 je bil od vsega začetka na voljo s tremi tipi menjalnikov: 4-stopenjskim ročnim, 4-stopenjskim ročnim z dodatno prestavo, ali 3-stopenjskim samodejnim. Ročni menjalnik je imel relativno kratko prestavno ročico, nameščeno med prednjima sedežema, avtomobil pa je bilo moč naročiti tudi s klopjo spredaj in obvolansko prestavno ročico. Različice s samodejnim menjalnikom so bile opremljene le z ročico za izbiranje prestav ob volanu.
Povratek diagonalnega simbola na hladilniku
Medosna razdalja Volva 164 je znašala 270 cm, 10 cm več kot pri ostalih modelih, kar je pomenilo več prostora za dolgi motor in več prostora za noge v zadnji vrsti. Sicer je 164 izgledal v principu isto kot 144 z eno bistveno razliko – sprednji del in pokrov motorja. Pokončna in skorajda kvadratna hladilna rešetka – jasna oblikovalska podobnost avtomobilom podjetij Mercedes in Rolls-Royce – začuda v informativnem gradivu ni niti omenjena. Prav tako ni omenjeno dejstvo, da se je po preteku skorajda 20 let znova vrnil logotip, ki je nameščen na diagonalnem drogu.
Najmočnejši motor podjetja Volvo
Sedeži so bili prevlečeni z volnenim blagom, kot se bile tudi stranice vrat, kar je ustvarilo vtis ekskluzivnosti, žal pa blago ni bilo preveč trpežno. Volneno blago je po enem letu kot standardna oprema zamenjalo usnje, moč pa je bilo naročiti tudi velur. Ko ostali modeli, je tudi Volvo 164 tekom let doživel številne tehnične in kozmetične spremembe. Morebiti najpomembnejša je bila predstavitev motorja z vbrizgom goriva v različici 164E, ki je bila predstavljena jeseni 1971. Motor B30E je bil s svojimi 175 konjskimi močmi najmočnejši motor podjetja Volvo. B30E je bil prav tako vgrajen v nekaj drugih avtomobilov. Tako je na primer poganjal izjemno lepo oblikovano študijo 3000 GTZ podjetja Zagato, serijsko vgradnjo pa je doživel v športnem avtomobilu Marcos iz Združenega kraljestva, ki je bil na voljo tudi z Volvovim motorjem B18 prostornine 1,8 litra. Jeseni 1974 je Volva 164 zamenjal na novo razvit in logično poimenovan Volvo 264, ki ga je poganjal motor V6, razvit pri podjetju PVR. Ta motor je nato v različnih verzijah poganjal vse Volvove prestižne modele do jeseni 1990, ko je njegovo mesto prevzel popolnoma nov vrstni šestvaljnik, v celoti izdelan iz aluminija, ki je poganjal najprestižnejši model podjetja – Volvo 960.
Luksuzni avtomobil za 25.000 kron
Cenovna primerjava z letom 1970 je odkrila naslednje cene različnih modelov na Švedskem leta 1970. Najcenejša verzija 164 z ročnim štiristopenjskim menjalnikom je imela prodajno ceno 25.300 švedskih kron, za najdražjo 164. s samodejnim menjalnikom pa je bilo potrebno odšteti 27.150 kron. Istega leta je Volvo Amazon stal okoli 17.500 kron, odvisno od različice. Te cene lahko primerjamo z nekaterimi takratnimi konkurenti: BMW 2000 TI je stal 26.950 kron; Citroën DS20 25.250 kron; Mercedes-Benz 200 25.950 kron; Mercedes-Benz 220 26.950 kron; Ford Mustang HT (6-valjni/3-prestave) 26.150 kron; Opel Commodore GS 24.200 kron; Plymouth Valiant 27.555 kron; Rover 3500 V8 26.900 kron.
Temelj današnjih velikih Volvovih limuzin
»Volvo 164 bo izboljšal ugled podjetja Volvo kot proizvajalca visoko kakovostnih avtomobilov tudi s svojo usmerjenostjo proti novim kategorijam kupcev, tako glede družbenega ugleda kot glede prihodkov.« Izrazi kot so »tržni segment« in »niša« takrat še niso obstajali, a zgornji citat se navezuje prav na njih. In te besede so se izkazale za resnične, saj je avtomobil utrl pot svojemu nasledniku, Volvu 260, ki je bil predhodnik izjemno uspešne serije 760, ki je Volvo dokončno uveljavila kot izdelovalca avtomobilov visoke kakovosti, ki jih odlikujeta tako prestiž kot zmogljivost. 164 je postavil temelje modelom, ki so se tekom let razvili v velike moderne šestvaljne Volve, ki jih danes najbolj pooseblja Volvo S80.
2AM