Naslednja generacija Ford Focusa je opravila preizkuse na nekaterih krajih, ki jih lahko zagotovo uvrstimo med najbolj ekstremne na našem planetu. Mraz na zamrznjenih arktičnih jezerih, neznosna vročina puščav in vožnja preobremenjenega vozila gor in dol čez najvišje prelaze Alp so imeli samo en cilj: zagotoviti brezkompromisno zanesljivost na vseh trgih…
Višina deluje na avto enako kot na človeka. Čim višji je vzpon, tem manj kisika je v zraku in teže je dihati in opravljati vse funkcije. Ford od svojih izdelkov zahteva izpolnjevanje visokih meril glede zmogljivosti ne glede na višino, zato so se odpravili v avstrijske Alpe na visokogorsko alpsko cesto v neposredni okolici Grossglocknerja (Velikega Kleka).
Ta osupljivo čudovita cesta, dokončana leta 1935, se vije prav skozi osrčje Narodnega parka Visoke Ture in se konča nasproti najvišje avstrijske gore Grossglockner (3798 m) in ledenika Pasterze.
Z dolžino 48 km, s 36 izzivov polnimi serpentinami in z največjo višino 2504 m je ta mojstrovina graditeljev cest obljubljena dežela za motoriste in druge navdušene voznike. Obenem bi si težko zamislili boljši kraj za izvajanje višinskih preizkusov z naslednjo generacijo Ford Focusa.
Fordov inženir Bernd Herweling se je sem odpravil za dva tedna in vsak dan prevozil 200 km gor in dol po strmini. “Tukaj testiramo naslednjo generacijo Focusa z različnimi pogonskimi sklopi, tako z bencinskimi kot z dizelskimi,” je pojasnil. “Ocenjujemo voznost na strmih gorskih cestah iz uporabniškega zornega kota. Naš cilj je ugotoviti, kako zmogljiv je avto pri premagovanju vzponov in spustov na resnih strminah.”
“Grossglockner je idealen za ta preizkus. Površina cestišča je odlična in uporabljamo predvsem prvi del z največjim vzponom. Strmina je skorajda brez predaha 12-odstotna vse do oznake za višino 2400 metrov. Tam je zrak že precej bolj redek, zato mora motor veliko bolj garati. Dolga razdalja nam omogoča pridobivanje številnih podatkov.”
Danes ekipa preizkuša skrbno zamaskiranega Focusa s povsem novim 1,6-litrskim turbo bencinskim motorjem z neposrednim vbrizgavanjem Ford EcoBoost. Bernd vozi, njegov kolega Markus Polle pa na sovoznikovem sedežu nadzira prenosni računalnik, ki prikazuje temperaturo okolja, temperaturo olja in še milijone drugih podatkov. Na zadnjih sedežih je dober ducat plastičnih posod za gorivo, napolnjenih z balastom, ki ustreza teži treh čokatih odraslih oseb.
Dnevno nadomestilo za uporabo visokogorske alpske ceste znaša 28 evrov. Takoj za cestninsko postajo na dnu doline pokaže cesta svoj pravi značaj, saj se strmo povzpne naravnost do zaporedja ostrih dvojnih ovinkov.
Bernd ostro priganja Focusa. Večinoma vozi v drugi ali tretji prestavi, v najbolj ostrih serpentinah pa prestavi v prvo. Prehiti prvi, drugi in še tretji avtobus ter nekaj eksotičnih športnih avtov ter se osupljivo hitro vzpenja proti cilju.
Čeprav je pokrajina osupljiva, zahteva cesta popolno osredotočenost, saj so ob straneh globoki prepadi brez ograj. Focusovo vzpenjanje spremlja pokanje v ušesih in nato Bernd samo nekaj minut po slovesu od doline ustavi avto na vrhu prelaza, izklopi motor in dvigne usmernik zraka ob pokrovu motornega prostora, da vanj ujame vso vročino.
“Temu pravimo namakanje z vročino”, pojasni. “Želimo, da ostane motor kar se da vroč. Pri vožnji navzgor skrbno nadziramo hladilni sistem motorja, temperaturo hladilnika, temperaturo motornega olja in pri modelih s samodejnim menjalnikom tudi temperaturo olja v menjalniku.”
“Imamo več kot 100 elektronskih kanalov, s katerimi spremljamo in beležimo delovanje vozila. Zares veliko informacij. Doslej je vse delovalo odlično. Moja naloga je, da vozim hitro, a ne do zgornje meje. Lahko bi šlo še veliko hitreje!”
Medtem ko Bernd in Markus analizirata odčitke na prenosnem računalniku se okrog zamaskiranega Focusa nabere večja skupina opazovalcev. Nekateri fotografirajo, drugi skušajo skozi okna pogledati v notranjost.”
“To se pogosto dogaja,” pozneje pojasni Bernd. “Ko vozilo miruje, si skušajo ljudje ogledati njegovo notranjost. Ko peljemo mimo, se pogosto obrnejo za nami, saj je avto drugačen. Ljudje so radovedni. Če želi nekdo fotografirati, tega ne moreš preprečiti. Pomaga le maskiranje avta. Vedno se zavedamo, kaj se dogaja, a brez težav nadaljujemo in se osredotočimo na svoje delo.”
Po petih minutah je čas za spust v dolino. Pri vožnji navkreber najbolj trpita sklopka in motor, zdaj pa je čas za obremenitev zavor. Ob robu ceste številni prometni znaki voznike opozarjajo, naj izberejo nizko prestavo in varčno uporabljajo zavore. Bernd zavira zelo pozno pred vsakim ovinkom. Na srečo je Focus zanesljiv kot gams.
Ko se približamo dolini, nam naproti pripelje še en zamaskiran Focus, ki v strmino vleče zajetno prikolico s štirimi kolesi. Bernd pojasni, da mora voznik v skladu z navodili voziti z enakomerno hitrostjo 30 km/h vse do vrha. Pri tej hitrosti je pretok zraka skozi hladilnik zelo majhen, zato čaka hladilni sistem motorja težka naloga.
“Testiranje s prikolico je zelo pomembno,” doda Bernd. “Ob morju lahko s tem avtom in s tem pogonom vlečete prikolico z maso do 1500 kg. A tukaj zgoraj se mora motor zaradi redkejšega ozračja precej namučiti. Iščemo skrajnosti, da bi ugotovili, kakšno težo je možno potegniti po strmini navzgor in ali sklopka omogoča uspešno speljevanje na klancu pri višjih nadmorskih višinah.
“Pogoji so ekstremni, a prav zato smo izbrali ta kraj. Če bo avto izpolnil zahteve glede zmogljivost v tem okolju, je primeren za praktično vse, kar bodo uporabniki pričakovali od njega!”
PR Summit Motors