Raketna doba se je začela 23. maja 1928 na berlinskem dirkališču AVUS v prisotnosti 3000 povabljenih gostov. To je bil dan, ko je Fritz von Opel postavil rekord z avtomobilom na raketni pogon. Z dolgim ognjenim repom in z dimom, ki se je vil za njegovim cigari podobnim dirkalnikom RAK 2 z dvema masivnima kriloma, ki sta preprečevali, da bi se avtomobil dvignil od tal, je dosegel ocenjeno hitrost 238 km/h.
Von Opel, vnuk Adama Opla, ustanovitelja podjetja Opel Motor Car Company, in njegova partnerja Friedrich Sander in Max Valier so za pogon avtomobila RAK 2 uporabili 24 raket na trdno gorivo in 120 kilogramov razstreliva. Vsakokrat, ko je von Opel pritisnil stopalko za plin, je sprožil dve raketi. Na ta način je povečeval moč, dokler ni dosegel največje moči in svetovnega rekorda.
»Nehal sem razmišljati. Prepustil sem se nagonu, za menoj pa so divjale neobvladljive sile,« je navdušeno razložil von Opel, ko je izstopil iz avta.
Še vedno pod vplivom adrenalina je von Opel napovedal svoj najvišji cilj – želel je leteti z letalom na raketni pogon. »Z nami sanjajte o dnevu, ko bo prvo vesoljsko plovilo obkrožilo zemljo hitreje kot sonce,« je von Opel nagovoril množico.
Nekaj več kot leto kasneje, 30. septembra 1929, je von Opel okusil del teh sanj, ko je postal prvi človek, ki je letel z letalom na raketni pogon.
»Pohod v vesolje«
Te sanje so se začele, ko je Max Valier, južnotirolski astronom, testni pilot in avtor dela »Pohod v vesolje«, leta 1927 von Opla prosil za podporo pri svojih raziskavah raketnega motorja. Von Opel, ki je bil tudi sam avtomobilski dirkač in pilot, je prepoznal potencial raketne tehnologije in njeno promocijsko vrednost za njegovo družinsko podjetje. Oplova tovarna v nemškem mestu Rüsselsheim je začela raziskovati napredne vrste pogona tako, da je moč potiska različnih vrst raket merila na posebej za ta namen izdelani preskusni mizi. Sander, inženir in izdelovalec raket iz okolice Bremerhavna, jima je priskrbel najsodobnejše trdno raketno gorivo. Sander se je že pred tem proslavil z izdelovanjem raket za pomorske reševalne operacije; njegove izstrelke so uporabljali za metanje vrvi ladjam, ki so se znašle v težavah.
Že spomladi 1928 je podjetje napovedalo javno predstavitev avtomobila na raketni pogon, ki se je imenoval RAK 1. Prireditev je potekala 11. aprila na dirkalni progi podjetja v Rüsselsheimu, prvem stalnem dirkališču in testni progi v Nemčiji. V pičlih osmih sekundah je RAK 1 dosegel hitrost 100 km/h, nato mu je zmanjkalo moči in se je zaustavil. Testna vožnja je bila razglašena za novo tehnološko zmago. Časopisi so bili polni poročil o navdušenih pričakovanjih za prihodnost. Sanje o zanesljivih poletih v Ameriko in o razvoju vesoljskih plovil so se nenadoma zazdele uresničljive.
»Sedenje na 120 kilogramih razstreliva – dovolj za razstrelitev cele soseske«
Ker dirkališče podjetja Opel ni bilo zgrajeno za hitrosti nad 140 km/h, je Fritz von Opel za rekordno testno vožnjo s tehnološko in aerodinamično prenovljenim dirkalnikom RAK 2 izbral dirkališče za visoke hitrosti AVUS v Berlinu. Dirkališče AVUS je bilo bolj priznano prizorišče, ki je bilo tudi zato primerno za javno predstavitev Oplovega naprednega pogonskega sistema. 3000 gostov iz sveta zabave, športa, znanosti in politike se je zbralo na severni tribuni in nestrpno pričakovalo preskus. Med znanimi osebnostmi v občinstvu sta bila tudi filmska zvezda Lilian Harvey in boksarski junak Max Schmeling.
Raketno vozilo je bilo še pokrito s platneno ponjavo, ko je Johann Schütte, predsednik Znanstvenega združenja za letalstvo, nagovoril občinstvo in počastil Valierjevo delo. RAK 2 so razkrili in potisnili na startno črto, kjer so namestili rakete in jih priključili na vžigalne kable. Občinstvo je s strahospoštovanjem opazovalo raketni avtomobil – vitko črno ohišje, nameščeno na podvozje, izposojeno pri Oplu 10/40 PS. Opremljen je bil z dvema velikima kriloma, ki sta bili izdelani za izničevanje izračunanega vzgona in preprečevanje nenamernega vzleta. Z močjo 24 raket, ki jih je vžigal posebej razvit elektronski sistem s stopalnim sprožilom in ki so lahko ustvarila 6000 kg potiska, je bil RAK 2 izdelan za doseganje hitrosti nad mejo 200 km/h, vendar nihče ni natančno vedel, kolikšno hitrost lahko doseže.
Devetindvajsetletni von Opel je oblečen v letalsko jakno in z letalskimi očali sedel za krmilom, »spreletavala ga je nelagodna misel na to,« – kot je kasneje povedal – »da sedi na 120 kilogramih razstreliva – dovolj za razstrelitev celotne soseske«.
»Za menoj so divjale neobvladljive sile«
Tik pred začetkom so z voznikom ostali le še legendarni Oplov dirkač Carl Jörns, Valier in izdelovalec raket Sander. Von Opel je kasneje povedal: »Sander mi je segel v roko. Zakaj je tako uraden?« Kmalu mu je postalo jasno. »Stopim na vžigalno stopalko, rakete zagrmijo za menoj in me potisnejo naprej. Občutek je osvobajajoč. Znova stopim na stopalko in še enkrat ter – zgrabi me kot bes – še četrtič. Ob straneh vse izgine. Vse, kar zdaj vidim pred seboj, je proga, razprostrta kot velik trak. Stopalko hitro pritisnem še štirikrat – zdaj potujem z osmimi raketami. Pospeševanje je vznemirljivo. Neham razmišljati. Ravnam povsem nagonsko, za menoj pa divjajo neobvladljive sile.«
Zaradi visoke hitrosti je proti koncu preskusa začelo sprednji konec dvigati od tal. Krila niso bila pod dovolj velikim kotom, da bi avto potiskala ob tla. Le hiter odziv izkušenega voznika je RAK 2 zadržal na progi in preprečil katastrofo. Prireditev se je zaključila v manj kot treh minutah. Von Opel in njegov raketni avtomobil sta čez noč postala senzacija, ko je po svetu zakrožila novica: najvišja dosežena hitrost med rekordno testno vožnjo je bila 238 km/h.
Ljubljenka filmskega platna je novinarju zaupala: »Želela bi se peljati v raketnem avtomobilu s Fritzem von Oplom.« V reviji »Das Motorrad« (Motor) so zapisali: »Nihče se ne more izogniti občutku, da smo vstopili v novo obdobje. Oplov avtomobil z raketnim pogonom je lahko prvi praktični korak k osvajanju vesolja.« Zvezdo ameriškega nemega filma Jackieja Coogana so kasneje fotografirali, kako sedi v prototipu avtomobila RAK.
»Raketni Fritz« je postal junak, vendar so ga že čakali novi izzivi. Mesec dni kasneje, junija 1928, je ekipa postavila nov svetovni rekord za doseženo hitrost na tračnicah pri preskusu dirkalnika RAK 3 brez voznika na posebej zaprti progi v bližini mesta Celle-Burgwedel. Nekaj tednov kasneje je bil med poskusom, da bi premagali ta rekord, v močni eksploziji uničen RAK 4. Temu so sledili nadaljnji poskusi z motornimi kolesi na raketni pogon, ki pa so jih oblasti prepovedale, ker so bili prenevarni.
Ključ do uspeha je bil najti letalo, ki bi lahko preneslo tako močan potisk
Ekipa je bila pod pritiskom časa. Tudi drugi ljudje po vsem svetu so sanjali o poletih v vesolje. Američan Robert Goddard je dve leti prej, leta 1926, uspešno izstrelil raketo s pogonom na tekoče gorivo na farmi svoje tete Effie v Massachusettsu. Von Opel in Sander sta imela težave pri iskanju letala, ki bi bilo dovolj čvrsto in varno, da bi preneslo raketno izstrelitev. Neuspešno sta poskušala izdelati svoje letalo in bila razočarana tudi nad nekaj drugimi modeli, izdelanimi v bližnji okolici. Na koncu sta se povezala z Juliusom Hatryjem.
»Med letoma 1927 in 1929 sem delal na modelih letal z raketnim pogonom. Letenje modelov je bilo uspešno in odločil sem se izdelati letalo, ki bi ga upravljal pilot,« je leta 2000 v intervjuju povedal Julius Hatry. Sprva je von Oplovo ponudbo za sodelovanje zavrnil. Ko je odkril, da se avtomobilski mogotec pogaja za nakup enega od njegovih letal, da bi ga predelal, je Hatry popustil.
10. septembra 1929 so na lovskem polju v bližini Rüsselsheima von Opel, Hatry in Sander izvedli prva testiranja, ki jih je opazovala le peščica izbrancev, med katerimi je bil tudi fotograf časnika New York Times. Letalski strokovnjaki so zadnji del enega od Hatryjevih posebej izdelanih letal napolnili s 100-cilindričnimi raketami; v vsaki od njih je bilo 90 kilogramov razstreliva. Preskus je bil popoln polom. Letalo je ostalo na tleh in zgorelo. Po njihovem mnenju je bila težava v začetni izstrelitvi.
Pri drugem poskusu istega dne je skupina uporabila običajni izstrelitveni mehanizem z elastiko. Ko je bilo letalo v zraki – le kakšen meter ali dva nad tlemi – je von Opel zagnal svoje rakete in letel 1.400 metrov. New York Times je fotografijo objavil v nedeljski izdaji 6. oktobra. Vendar pa jim po mnenju takratnih letalcev ni uspelo leteti z »reaktivnim letalom«, ker naj bi za to bil potreben vzlet z raketnim pogonom brez dodatne pomoči.
Po nekaj prilagoditvah so na skrivaj znova poskusili 17. septembra 1929 s Hatryjem v pilotski kabini. Uspelo jim je. Hatry je letel približno 500 metrov daleč 25 metrov nad tlemi s pomočjo dveh katapultnih raket, ki sta skupaj ustvarili 700 kilogramov potiska. Za von Opla, ki se je rad izpostavljal v medijih, je bilo to dovolj, da je organiziral novo javno prireditev.
30. septembra 1929 je na frankfurtskem letališču Rebstock v prisotnosti velike množice in na snemanje pripravljenih francoskih filmarjev ekipa v rep Hatryjevega letala namestila 16 raket. Ročno so drugo za drugo prižgali katapultne rakete, vendar so se vžgale prepozno, da bi zagotovile vzgon, ki ga je von Opel potreboval, da bi letalo pravilno vzletelo. Tudi v drugem poskusu se rakete niso pravilno vžgale.
Sander ni računal na tri poskuse. Ostalo mu je le 11 raket. Vsaka je imela čas gorenja približno 24 sekund in je lahko ustvarila potisk 24 kilogramov. Tretji poskus se mu je zdel nevaren, vendar je von Opel vztrajal. Ko sta se Sander in Hatry vendarle sporazumela, je von Opel znova sedel v kabino.Tokrat jim je uspelo in letalo, ki je bilo izstreljeno le s pomočjo raketnega pogona, je približno 80 sekund letelo na 25 metrih višine pri ocenjeni hitrosti 150 kilometrov na uro. Raketna doba se je začela.
»Upa, da bo videl poslovneže prečkati Atlantik v reaktivnih letalih.«
Šest raket se ni vžgalo in goriva je hitro zmanjkalo, zaradi česar je bil von Opel prisiljen zasilno pristati. Nihče se ni poškodoval. Letalo je bilo uničeno, a to von Oplu in njegovi ekipi ni bilo pomembno.
»Moj prvi polet z raketo! Radi bi, da vam opišem svoje vtise in čustva deset minut po letu, ko sem še sam komajda sposoben doumeti svojo radost,« je zapisal v članku za New York Times, ki je bil prek telegrafa poslan v ZDA. »Čarobno je leteti tako, da te ne poganja nič drugega kot izgorevanje plinov, ki jih motorji potiskajo s hitrostjo 800 kilometrov na uro. Kdaj bomo znali izkoristiti vso moč teh plinov? Kdaj bomo lahko poleteli okrog sveta v petih urah? Vem, da bo prišel ta čas in imam vizijo potovanj, ki bodo združila vse ljudi sveta, da bodo živeli enotno. Zato hitim proti tej viziji kot v sanjah brez prostora in časa. Stroj, ki leti skorajda sam. Skoraj ga ni treba upravljati. Čutim le brezmejno opojno radost tega prvega leta.«
Trojica je takoj pripravila načrt za naslednje letalo in naslednji polet. En mesec kasneje pa so se zlomile borze po vsem svetu in strmoglavile Nemčijo in cel svet. Von Oplovih sanj pa s tem ni bilo konec. Članek v New York Timesu s 24. decembra 1929 navaja, da je ob prihodu v ZDA vodja Opel Motor Car Company poročevalcem povedal, da »upa, da bo videl poslovneže prečkati Atlantik v reaktivnih letalih«
General Motors Southeast Europe Ltd.
Podružnica Ljubljana